Najin pogovor poteka prav na dan spomina na holokavst...

Da, zavedam se tega. Moja najnovejša knjiga Intend to Destroy gre za citat, uporabljen na nedavni zgodovinski konvenciji, ki se je ukvarjala z vprašanji genocida - vsebuje celo govor, ki sem ga imel pred dvema letoma na ta dan.

Kakšna pa je za vas konkretna in simbolična vrednost tega dneva?

Najprej gre seveda za dan, na katerega se spominjamo vseh tistih, ki so trpeli in umrli zaradi najbolj sistematičnega, namernega in nezaslišanega genocida v zgodovini človeštva. Na ta dan pa se spominjamo tudi številnih, ki so padli zaradi manj razsežnih in razvpitih genocidov. Če podam primer: akcija kralja Leopolda v Kongu, kjer je življenje izgubilo okoli dva milijona ljudi. No, niso izgubili življenja, bili so umorjeni.

Ali diskusija o genocidu določene stvari izpušča? Kaj ji danes manjka? Zdi se, da se osredotočamo samo na tisti genocid, ki zajema večja svetovna območja oziroma narode.

Da, s tem se strinjam. Genocid kralja Leopolda v Kongu zanika veliko ljudi, vendar ta molk oziroma negacija ne povzroča toliko vstaj, kot če bi nekdo zanikal genocid nad Židi. Treba pa je vedeti, da holokavst ne bi dobil takšnih razsežnosti, če si večina držav ne bi zatiskala oči in odrekala mesta v lastni državi židovskim beguncem in iskalcem azila. Tudi o tem pišem v svoji zadnji knjigi. Večina evropskih držav in tudi ZDA so stežka priznale in sprevidele, da se je genocid dejansko dogajal. O njem so bile obveščene mnogo prej, preden so uradno priznale, da obstaja. Očitno so vložile veliko truda v to, da so Židom odrekale status beguncev in iskalcev azila. Tudi moja matična domovina, Švedska, je storila enako. Sprejeti bi morala mnogo več beguncev, kot jih v resnici je. Temu je botroval strah švedskih intelektualcev, študentov, akademikov, zbali so se židovske konkurence. Židje so veljali za izjemno inteligentne in nadarjene ljudi, takšnih pa švedski intelektualci ne bi prenesli kot svojo konkurenco. Zdaj to, seveda, velja za zelo sramotno. Kljub temu pa še vedno ne šteje za sramotno, da preprečujemo vstop tolikim intelektualcem, ki jih preganjajo in diskriminirajo, kot na primer Kurde v Turčiji. Ogromno beguncev potrebuje azil. Najboljši način, da zaznamujemo dan spomina na holokavst, je, da odpremo vrata in ta žalostna dejstva priznamo, da rešimo ljudi, preden postanejo žrtve genocida.

Kako pa naj mlade generacije sodelujejo v diskusiji o genocidu, kakšna je po vašem mnenju moralna pa tudi konkretna odgovornost? Kako se lahko lotijo te problematike?

Dovolj star sem že, da berem in pišem že od štiridesetih let prejšnjega stoletja. Izkusil sem petdeseta leta, ko mladi niso razmišljali o politiki ali mednarodnem položaju. In potem so nastopila šestdeseta in sedemdeseta, ko so se mladi zbudili, začeli so brati, študirati, razpravljati o mednarodni problematiki, demonstrirali so na ulicah, aktivirali so se na več načinov. V osemdesetih pa je ta zagon popustil, zamenjale so ga telovadnice in pop kultura. Kot pisec sem moral slediti svojim bralcem; tudi sam sem obiskal telovadnice, napisal sem knjigo Bench press o svetu telovadnic in avanturah političnih intelektualcev v svetu bodibildinga. Potem pa sem svoje bralce počasi popeljal na potovanje, začne se na točki, kjer se konča Bench press. Glavni protagonist odide v Saharo in tako nastane knjiga Desert Divers, kjer razkrinkavam kriminalna dejanja in poboje kolonialnih sil. Nato sem bralce v knjigi Exterminate all the Brutes (Iztrebite vse divjake!, ki je pravkar izšla pri založbi Sanje; op.a) popeljal še dlje. Tu raziskujem središčni stavek Conradovega Srca teme "Iztrebite vse divjake!", zasledoval sem pomen tega vzklika, ki je za civilizacijo, iz katere izhajamo, emblematičen. Omenjena knjiga odgovarja na ta vprašanja. Skratka, svojega bralca sem pripeljal iz telovadnice do globoke teme Afrike. Ta način je učinkoval in pozitivno vplival na številne mlade bralce na Švedskem, mislim, da jih je prebudil.

Mediji se hranijo s senzacionalističnimi zgodbami, tako tragedijami kot banalnostmi iz sveta drznih in lepih, mi pa smo ob tem postali malodane apatični - iz spanca nas komajda prebudijo tudi rušilni impulzi. Se zavedate možnosti, da tudi vaše knjige, ki izpisujejo trdo in kruto resničnost, obvisijo zgolj kot ena izmed teh zgodb? Zgodba, ki ne angažira, ampak jo zlahka zamenja druga?

Pogosto se izkaže, da se moji bralci opogumijo in naredijo korak dlje, lotijo se drugih knjig, lotijo se študija problema, začnejo z raznovrstnimi političnimi akcijami. Doslej sem napisal tudi knjige, ki so bolj neposredne od tistih, o katerih sva govorila. V sedemdesetih je tako nastala Dig where you stand, ki je izšla v mnogih državah. Gre za priročnik za industrijske delavce, ki jih spodbuja, da preučijo skrivnosti svojega delovnega mesta in podjetja, pri katerem so zaposleni, da raziščejo zgodovino kapitala, ki jih je zaposlil, da ne nazadnje ugotovijo, da so sami tvorci tega kapitala, in da bi zato morali imeti pravico do odločanja o podjetju. Pa ne le o podjetju, tudi o družbi. Založniki so bili tedaj precej skeptični, menili so, da ti delavci ne obstajajo, da so le plod moje domišljije. Sindikalisti so me zavračali, češ da imajo delavci na umu pomembnejše reči. Podjetniki so se zmrdovali, kot bi imeli v rokah mrtvo podgano. Na koncu so moji založniki natisnili 2000 izvodov, ki pa so pošli v enem tednu, zato je sledil ponatis v dvakrat večji nakladi. V končni fazi je bilo izdanih 30.000 knjig, ki so očitno udarile na pravo mesto. Ustvarile so skupine več deset tisoč ljudi, ki so raziskovali ozadja različnih podjetij. Vendar se je to dogajalo v sedemdesetih, v osemdesetih, devetdesetih ali danes to ni več mogoče. Zaradi drugačnega družbenega ozračja potrebujejo ti časi drugačen pristop. Svojega sem že utemeljil.

Kar je zapisano v Terri nullius, je šokantno. Priznati moram, da o tovrstnih avstralskih akcijah nisem bila obveščena. Če bi se človek o aboriginski problematiki želel poučiti, bi imel veliko dela, do kakovostnih virov je težko priti, niti ji niso posebej naklonjeni mediji. Zakaj je po vašem mnenju tako?

Javnost je bila Avstraliji že od nekdaj naklonjena. Javno mnenje jo je prikazovalo kot družbeno napredno. Že zelo zgodaj so ustanovili pokojninske sklade za starejše ljudi, sindikate in podobno. Tudi Avstralcem samim je uspelo pozabiti na Aborigine in njihove zagate, zgodovinarji so zapisovali avstralsko zgodovino, ne da bi enkrat samkrat sploh omenili Aborigine! Med letoma 1970 in 1990 se je dvignila nova generacija zgodovinarjev, ki jo je začelo zanimati aboriginsko ozadje. Iz njihovih zapiskov sem tudi črpal veliko informacij za knjigo Terra nullius. Sicer pa je ta molk skrajno nenavaden. Vse svoje življenje spremljam položaj v Izraelu, ZDA, nikoli pa nisem slišal nič o avstralskih črncih.

Terra nullius je na Švedskem izšla leta 2005. Odtlej zagotovo spremljate avstralski položaj. Kaj se je v tem času zgodilo?

Največjo spremembo je prinesla zamenjava parlamentarne večine in premierja. Skoraj prva stvar, ki jo je naredil novi premier, je bila, da se je opravičil vsem žrtvam njihove različice genocida. Temu opravičilu se je bivši premier vztrajno odrekal. Opravičilo je, seveda, samo simbolično, vendar je dober začetek za obravnavanje ozemeljskih vprašanj in drugega. Torej se stvari v Avstraliji počasi premikajo.