Ko Evropejec doživi to razpoloženje, ki veje po ulicah pred dnevom mrtvih (dia de muertos), si ne more kaj, da ne bi kot majhen otrok, kot kakšna spužva vsrkal vase vsega, kar se dogaja okoli njega. Ob pogledu na lobanje in različne okostnjake bi kakšnega občutljivega turista lahko kaj hitro stisnilo pri srcu. Predstavljajte si ameriško noč čarovnic, božič, novo leto in pust skupaj, ozaljšane z nasmejanimi okostnjaki, in dobili boste približek tega, kar se dogaja ob 1. novembru v Mehiki. Namesto Božička in parklja vas pričaka nasmejana dama Smrt (La Muerte), ki se z veseljem zavrti s komer koli, ki si to zaželi. Navadni smrtniki, brez strahu, to ni mrtvaški ples! Mehičani v teh dneh pripravijo pravi karneval najbolj grozovitih spak, ki jih lahko prebudi le domišljija. Ko malo starejšo gospodično Adriano povprašam, kako to, da otrok ni strah, mi mirno odgovori, da je to čas veselja, da se od malih nog srečujejo s tem in da komaj čakajo na to obdobje leta. Ko malo bolje pogledam maske, je očitno, da so vsi skeleti prav prisrčno narejeni in ne predstavljajo nečesa groznega, strašnega. V bistvu želijo v Mehiki z grotesknimi maskami obuditi vse prijetne trenutke, ki so jih imeli z umrlimi.

Oltarji

Ena od značilnosti priprav na dan mrtvih so prav gotovo oltarji. Družine jih postavijo na svojih domovih v posebej za to namenjenem kotičku, v večjih mestih, denimo v Ciudad de Mexico, pa na glavnem trgu in na aveniji Reforma postavijo množico tematskih oltarjev. Ti so lahko posvečeni pogrešanim otrokom, umrlim za aidsom ipd. Njihova postavitev je omejena zgolj z domišljijo ustvarjalcev, tako da je lahko vsak oltar umetniško delo. Tako ne preseneča, da lahko oltar predstavlja pomanjšano ulico, avtobus ali vagon podzemne železnice. Na ulicah in na sedežih so okostnjaki, ljudje pa v dolgih vrstah čakajo, da se lahko sprehodijo mimo tovrstne instalacije. Vedeti je treba, da okostnjaki niso navadni okostnjaki, temveč so vsi lepo okrašeni z rožnimi venci, oblekami, rožami, v njihovi bližini pa so darovi v obliki lobanj iz sladkorja in kadila, ki naj bi privabljalo duše nazaj domov, hkrati pa kadilo uporabljajo, da prostor očisti hudobnega. Vsak oltar spremljajo skrbno izrezljani, barviti papirnati prtički (papel picado), ki poplesujejo z oltarja; seveda figure ponazarjajo lobanje, okostnjake. Vsaka barva ima svoj pomen: črna prihaja izpred španskega obdobja in ponazarja deželo mrtvih, vijolična v katoliškem koledarju predstavlja bolečino, trpljenje in žalovanje, medtem ko rožnata praznovanje. Tukaj so še bela za čistost, rumena in oranžna za sončno svetlobo in rdeča, ki kristjane opominjana na Jezusovo kri, prvotne prebivalce pa na kri ljudi in živali. Ko se z Adriano na glavnem trgu prestolnice sprehajava in prebijava od enega oltarja do drugega, me opozori na pročelje stavbe guvernerja tik ob glavnem trgu prestolnic Zocalu. Na njem so namreč ogromne premikajoče se lobanje, ki jih nanj projicirajo z bližnjega trga.

Lobanja iz sladkorja

Prav gotovo ima noč posebno moč oziroma je nekaj posebnega, ko se sprehajaš mimo oltarjev, kot da bi se sprehajal mimo naših stojnic na tržnici. Še zlasti zna presenetiti glasba, ki pozno v noč spremlja dogajanje. Malce spominja na slovensko, ki jo običajno igrajo na veselicah. Moja vodnica Adriana, ki je to postala nevede, mi je razložila, da je pri njih to pogrebna muzika. Le predstavljajte si, da bi na našem pogrebu godba na pihala zaigrala kakšno poskočno Avsenikovo ali Slakovo! Omeniti velja tudi sladki kruh (pan de muerto), ki ga pečejo ob tej priložnosti, in posebno darilo: Mehičani se namreč obdarujejo z majhnimi lobanjami (calaveras ) iz sladkorja. Ko greš po eno od teh daril, prodajalca prosiš, da na čelo lobanje napiše ime osebe, ki ji je darilo namenjeno.

Zakuska

To je le ena oblika praznovanja. V bolj tradicionalnih okoljih, v družini, kjer so imeli zadnjo smrt, 1. novembra zvečer pripravijo prav posebno zakusko. Vrata njihove hiše oziroma prostora z oltarjem so na stežaj odprta vsem vaščanom. Ti ob obisku položijo k oltarju dolge sveče, imenovane cidios. Na tem oltarju je običajno slika preminulega, včasih tudi lutka, ki ga ponazarja, obdana z jedmi, ki jih je oboževal, zraven so lahko tudi predmeti razvad, ki se jim je umrli predajal, na primer cigarete, vse to pa je obdano s cvetjem in okraski. Do oltarja vedno vodi potka, posuta z oranžnimi cvetovi. Družina postreže tudi s tradicionalnim napitkom ponche. To je nekakšen topel jabolčni kompot, v katerega prilijejo metzkal, žganje, narejeno iz kaktusa. Zraven tega postrežejo še jed tamales. Običajno je to v koruzni ali bananin list zavito prekuhano piščančje meso ali svinjina, obstajajo pa tudi vegetarijanske izvedbe, v katerih je v list zavita koruza s sirom, ki jo, seveda, pospremi pikantna omaka.

Na pokopališču

Ena od posebnosti zaznamovanja dneva mrtvih je tudi dejstvo, da je 1. november namenjen spominu na otroke, devicam ali mladim dekletom, ki so umrla, preden so se poročila, 2. november pa vsem drugim. Tako na primer v krajih okoli mesta Puebla izberejo dekle in otroka, ki predstavljata mrtve. Prvo oblečejo v nevesto in jo skupaj z otrokom navsezgodaj pospremijo v cerkev. Od tam procesija nadaljuje pot na pokopališče. Nekatere družine vzamejo s seboj na pokopališče hrano in glasbo ter ob grobu umrlih preživijo ves dan. Pri tem so pesmi, ki jih pojejo, namenjene mrtvim družinskim članom. Na ta dan se običajno zbere vsa družina, ki s spomini, smehom, pogovori na grobovih itd. enkrat na leto v svojo družbo povabi duše mrtvih sorodnikov. Gneča na pokopališčih je tako velika, da se zamudniki le s težavo prebijejo do grobov. Bučno pa ni samo na pokopališču, temveč je nepozaben tudi pogled na okolico. Med nogami se ti podijo otroci, ki mečejo majhne petarde, ulični prodajalci ponujajo svoje dobrote in darila, in to vse do jutranjih ur. Ko mine druga noč praznovanja in so se duše vrnile v svoj svet, tisti, ki so ostali, vedo, da so vsaj za nekaj časa zmagali nad smrtjo. In vedo, da je edini način praznovanja smrti ta, da se pogumno srečaš z življenjem.