Mladi pisci imajo dandanes pogosto nerealna pričakovanja, opozarja odgovorna urednica revije Mentor Barbara Rigler. Bolj kot branja, vztrajnega pisanja in izpopolnjevanja si želijo predvsem čim prej izdati lastno knjigo. Pri tem jim pogosto priskočijo na pomoč ambiciozni starši, včasih tudi učitelji. S tem jim, opozarja, ne delajo usluge. »Največkrat gre namreč za literaturo slabe kakovosti, na katero morda čez leta ne bodo ponosni.«
»Izkušnja objave je za mladega literarnega ustvarjalca zagotovo dobra, a začne naj se s posameznimi objavami del v šolskih literarnih glasilih, nato v številnih literarnih revijah, pisec naj se izbrusi ob branju v javnosti, sprejemanju kritik in komentarjev k svojemu pisanju, veliko naj bere. Po vsem tem vztrajnem procesu je na vrsti tudi knjiga,« svetuje Riglerjeva.
Ambiciozne starše, ki želijo otrokom čim bolj pomagati, da bi bili uspešni, trenerji in pedagogi srečujejo na vseh področjih. Zavedajo se, da starši to počnejo z dobrimi nameni, učinki pa so lahko za otroke tudi škodljivi.
Zaradi pritiskov otroci odnehajo
Pri smučanju starši pogosto želijo vplivati na to, kdo bo otrokov trener, kdo ga bo spremljal na tekmovanju, kakšne in kako pogoste treninge bo imel otrok, pripoveduje Vlado Makuc, vodja mladinskega in otroškega programa na Smučarski zvezi Slovenije. »Otroci so del ekipe, starši pa želijo kljub vsemu uresničiti ozke osebne interese.« Delno je to povezano tudi z denarjem: pri mladih smučarjih starši v celoti financirajo vse dejavnosti, zato želijo vplivati nanje, tudi takrat, ko bi morale biti odločitve strokovne.
Starši gredo včasih tudi v skrajnosti, opaža Vlado Makuc. Otroke spremljajo na tekmovanjih, kjer jih imajo nenehno pod nadzorom. Pred startom jih opozarjajo, kako morajo odsmučati progo, na cilju jih grajajo, če se odrežejo slabše od sotekmovalcev. »To na otroke vpliva slabo. Ves čas so pod pritiskom, zaradi katerega so se mnogi že odrekli športni karieri, ki bi bila lahko uspešna.« V športu mora po njegovem vladati zdrava tekmovalnost, ki ne sme biti prezgodnja in pretirana.
Pot otroka bolj zaznamuje od cilja
Tudi v svetu glasbe je podobno. Akademska glasbenica violinistka in pedagoška vodja Glasbenega ateljeja Tartini Vildana Repše, hkrati tudi mama dveh uspešnih glasbenic, opaža, da je v današnji družbi velik problem naravnanost na rezultat, pot do njega pa se pozablja. »Bolj kot cilj je za učenca glasbe pomembna glasbena pot. Zaznamovala ga bo vse življenje, čeprav morda ne bo nadaljeval glasbene kariere.« Ne le da glasbeni dosežki otroka niso edini, ki so pomembni – njihovo poveličevanje lahko otroku daje napačna sporočila. Velika nevarnost je, pravi Repšetova, da kadar starši otroka »vlečejo navzgor«, k uspehom, mu ne dopustijo, da bi doživljal poraze, seveda vse v dobri veri, da bi mu pomagali. »Otroku mora biti dopuščeno, da naredi dva koraka naprej in enega nazaj,« je prepričana Repšetova.
Primera, povezanega z glasbo, se spomni tudi psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak z enega od taborov, ki jih prireja za otroke. Otroci, ki igrajo kak inštrument, ga običajno prinesejo na tabor in z njim nastopajo ob večerih. Ker se eden od dečkov s kitaro nekaj časa ni odločil, da bi kaj zaigral, ga je psihologinja povprašala po vzrokih. Povedal ji je, da sploh še ne hodi v glasbeno šolo. Kitaro pa ima s seboj zato, ker mama meni, da bi s tistimi, ki že hodijo v glasbeno šolo, lahko malo vadil.
Lažna humanost
Zalokar-Divjakova je prepričana, da so otroci na splošno zelo sposobni. A do uspeha lahko pridejo le s trdim delom in učnimi navadami. To pa staršev, ki so jim pomembni rezultati, ne zanima prav veliko. Dobronamerna pomoč staršev, opisana v zgornjih primerih, otrokom predvsem sporoča, da do uspehov niso sposobni priti sami. »Temu pravim lažna humanost.« Pretirana pomoč pa otroke spreminja v nesamozavestne in jih prikrajša za potrebno izkušnjo, življenjsko borbo. »Povsem drugače je, ali te nekam postavijo ali pa se do tja prebiješ sam. Na zunaj je videti enako, a v notranjem občutku je velika razlika. Za obračun kasneje poskrbi življenje samo.«
Posledice takšnega ravnanja staršev so po besedah specialnega pedagoga Marka Juhanta dolgoročne. Otroka prikrajšajo za samostojnost, ne znajo biti sami s seboj, imajo slabo samopodobo, športniki pa že v rosnih letih zaradi pretiranih treningov postanejo invalidi. Še več, starši, ki otrokom »pomagajo« do uspehov ali slave, dosežkov pogosto sploh ne spoštujejo: »Rezultati, če niso stoodstotni, niso dobri. Otroke pa starši ženejo toliko časa, dokler se ne zlomijo.«
Starševske neuresničene želje
Preveč ambiciozno ravnanje staršev Zalokar-Divjakova pripisuje kompleksu majhnega naroda, ki je vajen, da se mora ves čas dokazovati. Svoje pa prispeva tudi duh časa: vse temelji na uspešnosti, ki je edino merilo vrednosti življenja. Tudi Juhant za takšno ravnanje staršev delno krivi »modo«, pa tudi starševske neuresničene želje. »Otroci niso dolžni uresničevati sanj svojih staršev. To so starši dolžni narediti sami!« Ali: če mama sili hčerko k baletu, ker ga je vedno želela plesati, ima po njegovem mnenju dandanes dovolj možnosti, da te sanje uresniči sama.
Takšno ravnanje staršev pa prinašajo tudi drugačna izobrazbena razmerja. V Sloveniji je trenutno dvakrat več staršev s terciarno izobrazbo, kot jih je bilo, ko smo dobili svojo državo, pojasni dr. Slavko Gaber, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ti starši od svojih otrok največkrat zahtevajo, da dosežejo vsaj toliko, kolikor so sami. A tako je tudi drugod po svetu, to je del »vse bolj zahtevnega srednjega razreda«. Njegovi predstavniki, starši, so namreč prepričani, da bodo otroci z izobrazbo dobili ustrezen status pa tudi (ekonomsko) varnost.
Merilo naj bosta otrok in razum
Recepta, koliko lahko starši zahtevajo od otroka, ni. So si pa strokovnjaki enotni, da bi morali starši pozorno spremljati otrokove odzive pri doseganju zahtevanih nalog. Če to znajo, tako Juhart, bodo hitro opazili, koliko otrok zmore in kdaj gredo njihove zahteve čez zdravo mejo. Otroci se v stiski odzovejo psihofizično: z motnjami spanja, prebavnimi težavami, stiskajočimi bolečinami, tesnobo... »Kolikokrat gredo starši na pregled k zdravniku, ker otrok potoži o pospešenem bitju srca, pa zdravnik ne odkrije nič posebnega. To je jasen znak, da je bil otrok takrat v tako hudi osebni stiski.« Pogost rezultat previsokih pričakovanj staršev sta po njegovih opažanjih predvsem bulimija in anoreksija.
Čeprav starši v medsebojnih pogovorih včasih rečejo, da bi preambicioznega starša »prijavili«, se to običajno ne dogaja, iz izkušenj pove sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo mag. Darja Kuzmanič Korva. Starši se o številu otrokovih dejavnosti največkrat pogovarjajo na centrih za socialno delo ob razvezah, pogosto tudi zato, ker je to povezano z višino zahtevane preživnine.
A dr. Gaber je prepričan, da je zahtevnost za otroke še vedno boljša od popustljivosti. »Starši pa morajo paziti, da ne zažgejo otroka in sebe.« Pravo mero pa je po njegovem mnenju mogoče doseči tako z opazovanjem in razumevanjem otroka kot z lastnim razmislekom o tem, kaj je prav in kaj narobe.
