“Zadnji sem, ki bi se zavzemal za šolnino,« zagotavlja dr. Pikalo. A plačljivi polni študij je v novem zakonu dejstvo. Vprašanje je le, ali je v njem dovolj varovalk, da se država in univerza ne bosta mogli vdajati skušnjavam, ki jih prinašajo šolnine za redni študij. Z 39-letnim ministrom za izobraževanje, znanost in šport, doktorjem političnih znanosti, profesorjem na Fakulteti za družbene vede in strokovnjakom za globalizacijo smo se pogovarjali tudi o šolskih uniformah, nenavadni izjavi na twitterju, stigmatizaciji otrok, nastajajočem zakonu o učiteljih…

Zakon o visokem šolstvu je zagotovo najpomembnejši zakon vašega mandata. Ali lahko izpostavite tri ključne novosti, ki bodo po vašem mnenju najbolj koristile razvoju visokega šolstva?

Med ključne novosti zagotovo sodi ureditev financiranja, se pravi zagotovitev stabilnega financiranja z obetom postopnega zviševanja sredstev za visoko šolstvo. Po novem zakonu si bo lahko vsak visokošolski zavod izračunal, s kolikšnimi sredstvi bo lahko razpolagal v daljšem, najverjetneje triletnem obdobju. Sredstva za visoko šolstvo pa se bodo tudi v primeru, da BDP ne bo naraščal, postopoma zviševala. Iz raziskav OECD namreč že dolgo vemo, da je slovensko visoko šolstvo podhranjeno. Naš cilj, zapisan že v NPVŠ, je, da bi za ta namen namenili 2 odstotka BDP (zdaj dajemo 1,36 odstotka, op.p.)...

Ampak ko bomo čez mnogo let prispeli do dveh odstotkov, bomo glede na predvideno dinamiko v okviru OECD še vedno komaj povprečni... Kdaj naj bi sploh dosegli ta cilj?

To je odvisno od gibanja javnih financ. Sredstva za visoko šolstvo se bodo povečevala po 2 odstotka letno, če bo gospodarska rast nižja od dveh odstotkov. Če bo višja, se bodo sredstva za visoko šolstvo povečevala hitreje. Če predpostavimo, da nam bo gospodarsko počasi šlo na bolje, računam, da bomo zastavljeni cilj, ki nas bo uvrstil med države s povprečnim ali rahlo nadpovprečnim deležem BDP za visoko šolstvo, dosegli v kakšnih sedmih, osmih letih.

Drugi ključni sklop rešitev zadeva kakovost. Zakon bolj jasno določa kakovostne kriterije, kadrovske in gmotne. Na primer: vsaj tretjina zaposlenih na visokošolskem zavodu, tudi zasebnem, mora imeti sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, ne more biti zavoda brez knjižnice, uvajamo varovala v primeru prenehanja zavoda itd. Kakovosti v prid bo tudi prehod na institucionalno akreditacijo. To pomeni, da NAKVIS-u ne bo več treba obravnavati vsakega novega ali prenovljenega študijskega programa posebej – to bo moral storiti le prvič. Nato pa bo univerza ali fakulteta lahko program spreminjala ali dopolnjevala sama. Morate namreč vedeti, da je doslej letelo veliko kritik na programe, češ da so togi, neprilagojeni okolju in spremembam nasploh. Tretja ključna novost pa je ureditev transnacionalnega izobraževanja...

Lahko to razložite konkretno? Vzemimo na primer, da bo kuvajtski poslovnež sirskega rodu, ki je v Mariboru kupil gradbeno jamo za propadli Maks, tam res postavil mednarodno univerzo, na kateri bodo poučevali po tujih programih. Kakšne pravice bodo imeli njeni študentje? Bo njihova izobrazba v Sloveniji priznana?

Če bo ta univerza akreditirana drugje, potem ne bo del slovenskega sistema. Država nad kakovostjo programov in izvedbe ne bo bedela. To bo pomenilo, da študentje ne bodo imeli nobenih socialnih pravic, diplome pa bodo javno veljavne šele po opravljenem individualnem postopku za priznavanje diplom. Če pa bodo na univerzi izpolnjevali nujne pogoje po slovenski zakonodaji in bodo programe želeli akreditirati tudi pri nas, bodo to lahko storili. V tem primeru bodo diplome imele javno veljavnost. To zdaj ni možno.

Če bo torej univerza Oxford hotela v Sloveniji odpreti svoj oddelek, bo moral NAKVIS potrditi, da je ta univerza dovolj kvalitetna?

Da, toda če bo univerza Oxford, ali katerakoli druga priznana univerza, že imela kakšno priznano akreditacijo, bo formalno soglasje dobila zelo hitro. Naj dodam še to, da pri transnacionalnem izobraževanju ne gre zgolj za to, kdo pride k nam, ampak tudi po kakšnih pogojih lahko naše visokošolske institucije izvajajo študij v tujini, v EU ali na Kosovem in v Makedoniji. Če bi to hoteli početi v skladu s sedanjo zakonodajo, bi lahko tam študentom predavali striktno v slovenščini. To seveda nima pravega smisla, če z internacionalizacijo študija mislimo resno. Tri novosti sem že naštel, vseeno mi dovolite, da jih izpostavim še nekaj. Zelo pomembna je ureditev javne službe v visokem šolstvu…

… in zelo problematična.

Z zakonom smo jasno povedali, kaj sodi v okvir javne službe; to je od nas, kot veste, zahtevalo ustavno sodišče. Uredili smo tudi obremenitev visokošolskih učiteljev, ki ostaja enaka kot doslej. Njihova obveznost bo še naprej znašala šest ur na teden. Zelo pomembna je tudi ureditev učnega jezika. To smo rešili s kvotami.

Kako?

V prvostopenjskih programih bo lahko v tujem jeziku potekalo 10 odstotkov predavanj, v drugostopenjskih programih 20 odstotkov, glede doktorskih programov pa se bo odločil vsak zavod sam.

Redni študij je bil doslej neplačljiv, po novem zakonu bo lahko tudi plačljiv. Z drugimi besedami: uvajate šolnine. Zakaj ste tako prepričani, da je bojazen kritikov, da ta rešitev odpira vrata komercializaciji študija, neutemeljena? Po predstavljenih zakonskih rešitvah se bo delež plačljivega študija zlahka povečal na račun neplačljivega, jasne ločnice med tema dvema študijema namreč ni.

Najprej moram poudariti, da se vsi naši kritiki sklicujejo na besedilo zakona, ki ga še popravljamo in vsak teden dopolnjujemo z dodatnimi varovalkami. Tudi memorandum, ki ga je podpisal del sindikatov, del študentov in zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, temelji na več tednov starem osnutku. Drugo, kar želim jasno izpostaviti, je, da sem zadnji, ki bi se zavzemal za šolnine. Visoko šolstvo mora ostati brezplačno. Imamo pa šolnine že sedaj na izrednem študiju, kar je nepravično za nove študente.

Študentje, ki se vpišejo v izredni študij, ker jim je zmanjkalo nekaj točk ali ker morajo med študijem delati, da preživijo, so v mnogo težjem položaju kot redni študentje.

Težava je v tem, da zdaj ni nobene omejitve, koliko je lahko v nekem programu rednih in koliko izrednih študentov. Imamo fakultete, ki razpišejo nekajkrat več mest za izredni študij kot za rednega. Prav to pa v skladu z zahtevo nacionalnega programa v visokem šolstvu poskušamo zdaj z zakonom urediti. Delež mest za plačljivi študij bo prvič v zgodovini omejen, skupno število študentov, ki plačujejo študij, bo manjše.

Na sto mest za neplačljivi polni študij bodo lahko visokošolski zavodi razpisali do 40 mest za plačljivi polni študij. Na ljubljanski univerzi je mest za izredni študij ta hip približno 10 odstotkov. V skladu z zakonom bo torej lahko delež plačljivih mest poviševala. Zakaj mislite, da se bo odrekla tej skušnjavi?

Število plačljivih mest se bo zniževalo, ker se odstotek ne nanaša na inštitucijo, ampak na posamezen program. V zakon smo že vgradili tudi dodatno varovalko, ki jo je predlagal dr. Gaber, da se število brezplačnih vpisnih mest na posameznem programu glede na predhodno obdobje ne sme zmanjšati. To je pomembna, na novo vgrajena varovalka. Moram pa k temu dodati še nekaj: po naši najnovejši analizi je trenutno na slovenskih visokošolskih zavodih v povprečju nezasedenih nekaj čez 23 odstotkov mest za redni študij. Študijskih mest je torej dovolj…

… če pristanemo na segedinsko logiko. Dobro pa vemo, kje redno prihaja do omejitev vpisa. To so elitni študiji, kot so medicina, pravo, psihologija, jeziki…, pa tudi nekateri drugi privlačni študiji, denimo fizioterapija.

Seveda, vedno bodo obstajali programi, kjer bo »teklo čez«, in programi, kjer bo vpisa premalo. Tu ne moremo kaj dosti storiti. Bomo pa uredili fiktivni vpis, da bo popolnoma jasno, kje mesta res ostajajo. Kakorkoli: vsi, ki bodo hoteli študirati, bodo našli prosto mesto za brezplačni študij.

Omenili ste varovalko, ki bo zavodom preprečevala poviševanje deleža plačljivih mest na zgornjo mejo. Toda ali to pomeni, da bodo ustanove z višjim deležem plačljivega študija privilegirane glede na tiste, ki doslej z izrednim študijem niso pretiravale? Oziroma nasprotno: ali bo ljubljanska univerza vseeno počasi dohitevala druge inštitucije?

Ne. Rekel sem že, da se odstotki ne nanašajo na inštitucijo, ampak na posamezen študijski program. V zakonu je še nekaj varovalk, ki ohranjajo dostop do brezplačnega študija za vse. Zakon je treba brati povezano, v luči povečevanja sredstev za visoko šolstvo. Dokler brezplačna mesta ne bodo zasedena, visokošolski zavodi ne bodo mogli razpisovati plačljivih mest. To je novo. Zdaj imamo zavode, ki razpišejo 10 mest na rednem študiju in 40 na izrednem, in nihče jim nič ne more. Imamo tudi programe, ki so razpisani samo izredno. Za povrh zdaj višina šolnin ni določena, v prihodnje bodo omejene.

Denarja bo glede na podhranjenost slovenskega visokega šolstva tudi v prihodnje malo. Zakaj bi torej državi zaupali, da bo glede plačljivega študija vodila izrazito socialno politiko oziroma da ne bo držala štange univerzi?

Ne smemo pozabiti, da se bo s pomočjo tega zakona delež denarja za visoko šolstvo povečeval tudi v primeru, če BDP ne bo naraščal. Univerze bodo seveda morale s tem denarjem ravnati odgovorno.

Bodo pri vpisu veljali enaki pogoji za vpis v plačljivi in brezplačni polni študij?

Seveda. Tisti, ki trdijo, da temu ne bo tako, zavajajo ljudi. Ni res, da se bodo tisti, ki lahko plačajo, lahko vpisovali po milejših pogojih. Vpisna merila bodo enotna za vse oblike študija. Seveda bi teoretično lahko imeli samo brezplačni študij; toda s tem bi trčili ob pravico posameznika, da lahko ob izpolnjevanju pogojev študira, kar hoče in kadar hoče. V življenju se lahko dogodi marsikaj, in zlahka se zgodi, da nekdo ne more študirati redno; morda je kak študij že končal. Zakaj bi temu posamezniku onemogočili, da uresniči svoje želje?! Naj še enkrat poudarim: kot minister sem načeloma na isti strani kot pisci memoranduma. Vedno se bom zavzemal za to, da se študij ne komercializira, da imajo možnost študirati na univerzi vsi, ne le premožni. To poskušamo urediti na karseda optimalen, a še vzdržen način. Ne smemo pa pozabiti, da bi del slovenske politike te zadeve uredil na bistveno drugačen način, s komercializacijo in privatizacijo študija, kar smo že videli.

Podpisniki memoranduma vam ne verjamejo. V študentskem društvu Iskra vam očitajo lažno levičarstvo, pod krinko katerega naj bi uveljavljali neoliberalne ideje. Na primer: po novem naj bi se plačila in pogoji dela učiteljev razlikovali glede na to, ali predavajo študentom v plačljivem ali neplačljivem študiju. Se vam ne zdi, da lahko učitelje premami boljši zaslužek v plačljivem študiju, zaradi česar bodo pri teh študentih na izpitih bolj milostni?

Plačilo učiteljem se ne bo razlikovalo. Izredni študij pa se nam je izrodil zaradi številnih vzrokov, ne zgolj zaradi milejših kriterijev. Nespodobno je, da izredni študent danes dobi eno tretjino predavanj, njegova diploma pa je na koncu enakovredna.

Saj, ravno to trdim: kriteriji so za plačljive študente lahko hitro milejši. Še toliko bolj, če je od njihovega števila odvisen zaslužek učiteljev…

Plačilo učiteljev se ne bodo razlikovalo – spet nerazumevanje, na osnovi katerega smo že vgradili dodatno varovalko, da se bodo z načinom in obliko plačila morali strinjati sindikati, visokošolski zavod in na koncu minister. Zakon, kot rečeno, dopolnjujemo...

V kakšni fazi je pravzaprav zakon? Kdaj gre na vlado?

Zakon dnevno dodelujemo. Ni še v nobenem formalnem postopku. Želim si, da bi bil maksimalno usklajen z vsemi socialnimi partnerji, preden gre naprej v postopek.

Iz tega, kar ste povedali, bi bilo mogoče sklepati, da nameravate vsa odprta vprašanja rešiti v dialogu. Ampak na twitterju ste bili do svojih kritikov hudo neprizanesljivi. Zapisali ste tole: »V Sloveniji smo očitno rešili Ojdipov kompleks. Kar sin en dan piše, oče drugi dan razlaga na tiskovki.« Se za ministra spodobi argumentiranje ad personam?

V politiki stvari niso ad personam.

Ampak opazka je letela na predstavnika študentskega društva Iskra Jašo Lategano, sina glavnega tajnika Sviza Branimirja Štruklja.

Ne, sploh ne, to je vaša interpretacija. Nobenega imena nisem omenjal.

Kaj ste pravzaprav hoteli povedati s tem tvitom?

Tisto, kar je zapisano.

Ne razumem vas. Ali ne bi bilo bolje, da pojasnite, kaj in koga ste imeli v mislih? Ste se morda malce zaleteli?

Daleč od tega, zelo dobro sem premislil.

Vas je razjezilo, ker so v Iskri napisali, da niste sposobni niti razumeti, v čem je problem zakona?

Tvit se ne nanaša na nikogar osebno niti na katerokoli društvo. So pa očitki okoli zakona vedno bolj politično motivirani.

Kateri točno?

Zlasti tisti, ki govorijo o mojem levičarstvu in socialni demokraciji. To nima zveze z zakonom. To je žalitev za vse moje strokovne sodelavce na ministrstvu, za vse tiste zunanje strokovnjake, ki so v dveh delovnih skupinah sodelovali pri pripravi, za dva strokovna sveta RS. Na politične diskvalifikacije ne bom odgovarjal, ni smiselno. Včasih smo temu rekli levičarjenje pravovernih...

Minister, kaj si mislite o ravnanjih in izjavah ministra Viranta? Saj ste brali današnji Dnevnik, kajne? (Dnevnik je v ponedeljek, na dan intervjuja, objavil elektronska sporočila, iz katerih je bilo razvidno, da se je Virant s svojim sošolcem sam dogovarjal na Adrii za cenejše letalske vozovnice, kar je dotlej zanikal.) To vas sprašujem, ker ste član te vlade, ki se načeloma bori proti korupciji.

S tem se nisem ukvarjal. Prav neverjetno je, da ljudje mislijo, da se vlada ukvarja z letalskimi kartami...

Hm, pa bi se morala…

Tega vprašanja na dnevnem redu vlade ni bilo. Vse, kar vem, sem prebral v Dnevniku in drugih medijih.

Ampak stališče o ugotovitvah KPK pa gotovo imate?

Če je ali bo KPK ugotovila, da je bilo z nakupom letalskih vozovnic kaj narobe, potem k temu nimam kaj dodati.

Zaradi domnevno koruptivne prakse je bila interpelacija vložena tudi proti vam, zaradi sredstev, ki ste jih pridobili v okviru evropskega projekta za razvoj državljanske vzgoje. Ali je normalno, higienično, da minister in vaš politični sodrug izpelje poldrugi milijon evrov vreden javni razpis, nanj se prijavi komaj kaj kandidatov, delitev sredstev na FDV koordinira njegov brat, dobi pa jih tudi njegova sestrična na ZRC SAZU? In vi seveda kot vodja projekta na FDV.

Na ta projekt se ni prijavil ne Jernej Pikalo ne Andrej Lukšič, ampak FDV UL z listo raziskovalcev. Niso se torej trije osebki dogovorili, kako si bodo razdelili denar iz evropskih skladov. Vse je potekalo v skladu s pravili. Ministrstvo je objavilo razpis, nanj so se lahko prijavili vsi, ki so izpolnjevali pogoje. Zakaj se ni prijavilo več raziskovalnih institucij, ne vem, razpis je bil javno objavljen. Lahko pa vam zagotovim, da minister ne more osebno izbrati tistega, ki bo sredstva dobil. O razpisu in projektu namreč ne odloča ministrstvo samo, vanj je vključena cela vrsta drugih organov in služb. Nadalje, med vsebinskimi prioritetami, ki jih je v operativnem programu leta 2007 opredelila vlada Janeza Janša, je bila tudi državljanska vzgoja. Na ESS pa je bil za vsako prioriteto razpisan vsaj en projekt. Pa še to bi rad rekel: v tej zadevi se okoli 30 raziskovalcev obtožuje, češ da so dobili denar, ne da bi kaj pametnega, uporabnega naredili zanj. To je podcenjujoče do dela raziskovalcev. Po tej »logiki« je mogoče omalovaževati tudi delo teoretskih fizikov, kemikov, filozofov, teologov. Ukvarjanje z nanotehnologijo ali bazično kemijo je včasih leta od praktičnih rezultatov. Ali naj zato tovrstnih raziskovalnih projektov ne financiramo več? Obtoževanja, ki jih poslušamo, so zelo nevarna. Če se nanje ne bomo ustrezno odzvali, bo kmalu politika odločala, kaj je vredno raziskovati in kaj ne.

V Novem mestu ne popuščajo. Pred dnevi so predstavniki konzorcija ustanov, ki bi radi ustanovili novo slovensko univerzo, sporočili, da so svoje predloge predstavili Pozitivni Sloveniji. Ta po poročanju STA pobudo Novomeščanov podpira. Vemo tudi, da zbirajo poslanske glasove in da so pripravili že tudi osnutek odloka o ustanovitvi nove univerze. Podobne načrte imajo še v Kranju in v Celju. Kaj se bo po vašem izcimilo iz tega? Bo državni zbor na koncu vendarle ustanovil še šesto univerzo v mali Sloveniji?

Možno je. A tu ne gre samo za vprašanje sredstev in za vprašanje, ali jim bo uspelo izpolniti zahtevne pogoje po novem zakonu, se pravi najmanj 80 zaposlenih, vse tri stopnje študija, zahtevno akreditacijo univerze in vse ostalo. Gre predvsem za vprašanje, kaj bi bila dodana vrednost nove univerze, kaj lahko ta da posebnega svojemu okolju in okolje univerzi. V nacionalnem smislu. Ne gre pozabiti, da so univerze ustanove posebnega tipa, z ustavno zajamčeno avtonomijo. Zame je zato ključno vprašanje, kako je nova univerza programsko zasnovana oziroma po čem se loči od že obstoječih javnih univerz. Primorska univerza je denimo pomembna z vidika svoje umeščenosti ob meji z Italijo in bližine zamejstvu. Sam te diferentie specifice iz dosedanjih pobud – tako novomeške kot gorenjske in celjske – nisem razbral. Bolj ali manj je govora o združevanju že obstoječih visokošolskih zavodov. Po mojem trdnem prepričanju bi se ob tovrstnih pobudah morali predvsem vprašati, ali želimo drobiti resurse ali združevati ustvarjalne potenciale: tako infrastrukturo kot razpoložljive človeške vire. Od Ljubljane do Novega mesta ali Kranja je navsezadnje le nekaj deset kilometrov.

O Univerzi na Primorskem je veliko slišati: žal največ o sodnih sporih, revizijah, anonimkah... Rektor Marušič toži, da je izvir vseh težav v sistemski podfinanciranosti, kar naj bi jih postavljalo v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi univerzami. Tudi vi tako mislite?

Pred približno dvema tednoma smo na ministrstvu končali obsežno primerjalno študijo, ki je pokazala, da primorska univerza primerjalno gledano ni podfinancirana. Na UP nimajo nekaterih zelo dragih študijev, na primer medicine, ki jo izvajajo v Mariboru in Ljubljani, ali umetniških akademij, na katerih je študij tudi zelo drag. Skratka, ne drži, da je UP kot mlada univerza podfinancirana.

Pa je že vrnila blizu pol milijona evrov, kolikor naj bi jih v času rektorja Bohinca nenamensko porabila za nikoli končano gradnjo kampusa Livade?

Ne še. Je pa upravičenost zahtevka potrdila tudi proračunska inšpekcija na finančnem ministrstvu. Ni skratka nobenega dvoma, da so bili na UP izdani računi za dela, ki niso bila opravljena. UP za zdaj zahtevka noče izpolniti, a čas za pogovore se izteka. Preostaja nam še sodna pot.

Dotakniva se »velepomembne« teme: septembra lani ste ustanovili delovno skupino za šolske uniforme. Ta skupina je v pol leta pripravila spletno anketo o tem vprašanju, zaključne ugotovitve naj bi bile znane sredi maja. Na ministrstvu boste torej porabili skoraj eno šolsko leto, da se izrečete o nečem tako malo pomembnem za slovensko izobraževanje.

Šolske uniforme zagotovo niso najpomembnejša tema našega mandata. Ker pa se to vprašanje ponavlja, smo se odločili, da z minimalnimi stroški raziščemo, kaj si ljudje v resnici želijo. Zato smo se odločili za spletno anketo. Poleg tega člani interne delovne skupine za svoje delo niso posebej plačani.

Kakšno pa je vaše mnenje? Res potrebujemo šolske reforme?

Po mojem ne. Na precej šolah imajo kodekse oblačenja, to zadošča. Do problemov včasih prihaja v srednjih šolah, pri delu v laboratorijih, ampak to je drugo vprašanje.

S šolskimi reformami naj bi predvsem omilili socialne razlike med otroki. Ampak učenci se ne razlikujejo le po blagovnih znamkah oblačil, temveč tudi po znamkah mobitelov, po torbah, po urah in še marsičem…

Imate prav, oblik razlikovanja je cela vrsta. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je res smiselno z uniformami in drugimi ukrepi prikrivati obstoj socialnih razlik. Te obstajajo, in po mojem je tudi v psihološkem smislu bolje, da se učenci in dijaki z njimi soočijo. Kakorkoli, to vprašanje bomo rešili, tudi na podlagi zbranih empiričnih podatkov.

Pred nedavnim ste povedali, da znova razmišljate o uvedbi dualnega sistema v srednjih šolah. Dijaki poklicnih šol bi se šolali pri obrtnikih in v podjetjih, obenem pa bi hodili še v šolo. Tak sistem smo po osamosvojitvi že poznali, a je zaradi nepripravljenosti delodajalcev, da bi dijake vzeli v uk, propadel. Zakaj mislite, da bo zdaj uspešen?

V tistih državah EU, kjer deluje dualni sistem, imajo manj težav z brezposelnostjo. Dijak, ki se odloči za to vrsto poklicnega usposabljanja, namreč večino časa preživi pri delodajalcu, ta ga spozna in po končani šoli pogosto tudi zaposli. To je prva prednost. Druga prednost je, da je ta oblika usposabljanja bolj učinkovita. Mislim pa, da bi morali dualni sistem zasnovati nekoliko drugače, kot smo ga pred leti. Vajenec bi moral imeti status zaposlenega, ki se ob delu šola, in ne dijaka, ki je tudi vajenec. Stroške vajeništva bi morala nositi država in delodajalec. V Nemčiji denimo en vajenec državo stane okoli 16.000 evrov na leto. O vsem tem se s sindikati in delodajalci še pogovarjamo.

O prenovi gimnazij govorimo že vsaj od leta 2007. Vsak minister organizira posvet ali dva, ustanovi delovno skupino za prenovo in napove spremembe. Zgodi se nič. Tudi vi ste napovedali posvet o prenovi gimnazij. Čemu?

Imate prav, o prenovi gimnazij se že dolgo le govori. A za spremembe so najbolj vneti ministri in drugi odločevalci, manj gimnazije same. Posvet bomo organizirali, da bi slišali, kaj o prenovi menijo na gimnazijah, da bi združili dognanja vseh dosedanjih projektov.

Kaj pa menite vi? Kaj bi bilo treba spremeniti? Sploh kaj?

Maturo bi po mojem veljalo ohraniti. Bi pa najbrž bilo treba gimnazijo narediti bolj fleksibilno, kurikul prilagoditi različnim zahtevam in interesom dijakov; v to smer gre največ predlogov. Po drugi strani pa imajo mnoge šole zelo razvito obšolsko dejavnost, v okviru katere lahko dijaki uresničijo vrsto svojih interesov. Na posvetu bom predvsem prisluhnil strokovnjakom in učiteljem.

Pripravljate zakon o učiteljih. Kaj nameravate z njim urediti?

Ta zakon je še zelo na začetku, zato vam s konkretnimi rešitvami še ne morem postreči. S tem zakonom bi radi dvignili ugled učitelja in v ta poklic privabili najbolj kakovosten kader. V tem smislu je zelo pomembna karierna pot učitelja. Ti lahko zdaj napredujejo v plačilne razrede in v nazive mentor, svetovalec, svetnik. Teh nazivov je premalo. Potrebovali bi dodatne, toda zanje bi si morali učitelji pridobiti še dodatne kompetence, ki bi bile ovrednotene s kreditnimi točkami. Na dnu, če smem tako reči, bi tako imeli učitelje začetnike; ti bi napredovali v učitelja, svetovalca, višjega svetovalca, svetnika, višjega svetnika in čisto na vrhu bi bil primus, ki bi bil po svojem položaju primeren za najzahtevnejše razvojne naloge. Pogovarjamo se tudi o ustanovitvi učiteljske zbornice, ki bi strokovno, cehovsko združevala osnovnošolske in srednješolske učitelje. Toliko lahko povem za zdaj.

Mariborska zasebna visokošolska institucija je z metodološko sporno objavo lestvic t.i. »naj šol« dvignila veliko prahu. Na ministrstvu ste se odzvali izjemno ostro – kot da bi hoteli v kali zatreti vsak poskus, da bi javnost pridobila podatke, po katerih bi lahko presojala delo neke šole. Ampak starši in učenci to pravico imajo. Priznava jim jo tudi informacijska pooblaščenka. Na državnem izpitnem centru pa se razkritju teh podatkov upirajo, ker da jim razvrščanje šol brani zakon. Kaj boste storili?

Strinjam se z vami: na eni strani imamo pravico do obveščenosti, na drugi strani vprašanje veljavnosti teh lestvic. Oba veva, da je rangiranje šol metodološko izjemno sporno in do šol krivično. Še bolj po rezultatih na nacionalnih preverjanjih znanja v devetletkah kot po rezultatih na maturi. Vemo, da so ti rezultati zelo odvisni od socialnega okolja, od spola, od izobrazbe staršev, izbora dijakov…

V dosedanjih razpravah je bilo o tem že veliko povedanega. Sprašujem vas, kaj boste storili. Boste naročili RIC-u projekt »osebne izkaznice šol«, ki ga je zastavil že minister Zver, ali boste zakonodajo tako zaostrili, da boste tudi nam medijem zvezali roke? Kljub temu da na Dnevnikov projekt »osebnih izkaznic« gimnazij niti stroka ni imela posebnih ugovorov…

Sam nimam nič proti temu, da se mediji lotevate takšnih projektov. Tudi britanski to počno. V Timesu, v High Education Supplementu in še kje. To počno metodološko premišljeno, ne pa tako, kot je to storila Alma Mater Europaea. Kaj bo storilo ministrstvo? Mislim, da bi morali po eni strani oblikovati premišljen nabor enotnih kazalcev, po katerih bi lahko predstavili šole, po drugi pa preprečiti objavo spornih lestvic, ki zavajajo ljudi, ki niso podkovani v metodologiji.

Državni izpitni center je zdaj v precej čudnem položaju. Informacijska pooblaščenka od njega terja javnost podatkov, šolska zakonodaja zahteva, da jih ohranja v tajnosti. Kako boste to zakonsko uredili?

Izdelati moramo model in enotno metodologijo za predstavljanje kazalnikov šolske uspešnosti; ko bomo to pripravili, bomo zadevo lažje do konca uredili. Osebnim izkaznicam šol sem osebno naklonjen.

Pred nedavnim je na eni od ljubljanskih osnovnih šol starejši učenec, ki je bil nato tudi ovaden, spolno nadlegoval dva mlajša otroka. Vodstvo je ukrepalo, toda po mnenju mnogih staršev je šola zamujala zlasti z informacijami, ki so zadevale vse otroke in starše. Ravnateljica pravi, da je bila težava v tem, da ni imela povsem jasnih navodil od pristojnih organov, policije, centra za socialno delo in drugih organov.

Mislim, da je ta ravnateljica imela na voljo dovolj jasna navodila, kako ukrepati. Leta 2009 smo v sodelovanju z ministrstvom za delo in policijo pripravili pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojnoizobraževalne zavode. Decembra lani pa smo s policijo podpisali dogovor o izvajanju nalog za zaščito otrok, ki temelji na zakonu o preprečevanju nasilja v družini. V tem dogovoru je popolnoma jasno zapisano, kako mora vodstvo šole ravnati v takih primerih. Šole so navsezadnje imele kar nekaj izobraževanj, na omenjeni dogovor smo jih opozorili tudi z okrožnicami. Naj pa dodam še to, da inšpektorat, ki je preveril ravnanje šole, ni odkril večjih kršitev pravil.

Je ravnateljica celjske osnovne šole, ki je neplačnike šolskih malic in kosil javno ožigosala s piskanjem, ravnala v skladu s pravili? V javnih nastopih je trdila, da z njenim ravnanjem ni nič narobe in da to počno tudi druge šole.

Takšno ravnanje ni etično, ni pedagoško, ni sprejemljivo. Četudi je piskalo samo enkrat, je piskalo enkrat preveč. To sem ravnateljici povedal. Zadeva je sedaj sanirana. Res pa je tudi, da takšna praksa obstaja še kje in da je neplačevanje položnic za malice in kosila velik problem za šole. So ljudje, ki v vseh devetih letih šole ne poravnajo enega računa. Dobil sem zelo veliko pisem staršev in učiteljev, ki so me opozorili na tovrstne probleme. Ampak moj odgovor je enak: za izterjavo tega dolga obstajajo drugi načini. Otrok ne more biti kriv za neodgovornost svojih staršev.

Intervjuji