Beno Zupančič je v začetku osemdesetih let hudo zbolel, vendar je v zadnjih urah še vedno razmišljal o tem, kako bi to misel izročil naslednikom. "Povabil me je na pogovor in mi vse razložil. Še danes imam živo pred očmi njegovo oslabljeno telo in njegovo razlago o smislu sveta in razsodišča in tedaj me je prepričal, naj prevzamem vodenje sveta za slovenščino."
- Kako pa se je rodilo jezikovno razsodišče?"Že takrat sem bil prepričan, da imamo Slovenci dovolj dobre strokovne osnove za slovenščino v javnosti in da je naše jezikoslovje dobro. Tukaj nisem videl težav. Temeljni problem se je skrival v moralnem vprašanju o tem, kaj Slovenci sami naredimo za svojo slovenščino. Ali smo jo pripravljeni uporabljati ali ne, ali smo ,šlampasti’ pri njeni uporabi ali ne. Tako sem prišel na idejo, da bi v okviru sveta ustanovili neke vrste moralno institucijo, ki bi bdela nad tem, in ustanovili smo skupino strokovnjakov, jezikoslovcev, z željo, da bi se opredeljevali do teh stvari. Najprej smo razmišljali o jezikovnem sodišču."
- Sodišče sodi in obsoja. Verjetno je bila beseda sama po sebi preostra?"Na prvem razširjenem sestanku smo res prišli do tega spoznanja in se odločili za omilitev in rodilo se je jezikovno razsodišče. V skupini nas je bilo pet jezikoslovcev, ki nam je slovenščina nekaj pomenila, to pa smo bili Jože Toporišič, Janko Moder, Janez Gradišnik, Janez Sršen (tedanji vodja lektorjev na Delu) in jaz. Potem smo povabili še slovensko javnost, naj se nam oglasi s predlogi za morebitne jezikovne posege v javnosti. In predlogi so začeli dobesedno deževati."
Soglasne "razsodbe"
- Kako pa ste se opredeljevali do posameznih vprašanj? Gotovo ste imeli različne poglede. "Moj princip je bil, da se do ničesar ne opredelimo, če ne dosežemo soglasja. To so bili naporni in dolgi sestanki, saj smo imeli dokaj različne poglede na jezik. Ampak tudi to nam je uspelo in potem smo pripravili nekakšno sporočilo za javnost o vprašanjih."- Kakšne pobude in predloge ter vprašanja pa je tedaj dobivalo razsodišče?
"Številne in raznovrstne. Sčasoma so se stvari začele politizirati, zlasti zaradi prodiranja srbohrvaščine v slovenski javni prostor. Tako so se občani pritoževali nad uradnicami na primer na pošti, ki niso hotele govoriti slovensko, srečevali pa smo se celo s tako banalnimi primeri, ko se je nekdo pritožil, da so ga na hišnem svetu ozmerjali v tujem jeziku. Vendar smo ta vprašanja nekako dajali na stran."- Zanimivo je, da je jezikovno razsodišče imelo takrat vpliv in moč, da so ga ljudje poslušali in da so vaša sporočila brez težav našla dovolj prostora na časopisnih straneh.
"Ta odziv je bil res neverjeten. Ljudje so nas vzeli za svoje, očitno pa je bila v ozadju tiha politična podpora, saj naših sporočil v nasprotnem primeru ne bi nihče objavljal. Kaže, da so tudi uredniki dobili nasvet, naj nam prisluhnejo."Afera v Cankarjevem domu
- Rekli ste, da ste vprašanja o uporabi srbohrvaščine na ozemlju Slovenije nekako dajali na stran?"Po letu in pol se je teh vprašanj nabralo toliko, da smo se odločili, da pripravimo razširjeno načelno izjavo, ne le o nekem delnem vprašanju, ampak o vprašanju srbohrvaščine v slovenskem javnem življenju nasploh. Šlo je za službe, ki so bile centralno organizirane, na primer carina in podobne, in tudi za splošno jezikovno razpoloženje. Ali ima v Sloveniji kdor koli absolutno pravico, da slovenščino v celoti nadomesti z nekim drugim jezikom? Nima je! Potem pa so se vsuli napadi na nas!"
- Ampak z izjavo ste šele zakurili ogenj. Požar je vzplamtel nekaj dni kasneje."Zaradi vrste napadov smo sklicali javno tribuno v Cankarjevem domu o položaju srbohrvaščine in slovenščine v Republiki Sloveniji. To pa je bil hud dogodek. Na tribuno so prišli različni provokatorji iz vojske in Kosa, še danes vidim vse te obraze, in pa slovenščini v bran seveda vsa slovenska kulturna elita. Tribune nismo posebej reklamirali, ampak iz ure v ure je bilo več ljudi. Ker je vse skupaj trajalo, mislim, kar okoli šest ur, se je v avli Cankarjevega doma nabiralo vse več ljudi in vrstili so se prepiri. Še danes vidim starega dramatika Ivana Mraka, potem pesnika Janeza Menarta in druge na eni strani ter številne provokatorje na drugi, kako so vpili eden čez drugega. Iz vsega tega je nastala vsejugoslovanska afera. V kakšnem mesecu smo poželi več kot 50 pamfletov po vseh jugoslovanskih časopisih, ki so leteli tudi na razsodišče in name. Nekateri so nas celo želeli sprovocirati, da bi lahko te izjave uporabili za politično diskvalifikacijo, da nas obsodijo nacionalizma, za anarholiberalce pa so nas tako ali tako že proglašali."
- Potem pa je prišlo do ukinitve razsodišča?"Centralni komite ZKS je očitno presodil, da zadeva postaja nadležna za uradno politiko, in so vodstvo jezikovnega razsodišča povabili na sejo CK-ja. Tam smo jih morali dalj časa poslušati, potem pa sta bila razsodišče in jezikovni svet razpuščena. To je bilo nekje konec leta 1981."
- Leto kasneje vas je Janez Zemljarič povabil v svojo vlado za kulturnega ministra. Se pravi, da pri slovenskih oblasteh vseeno niste padli v nemilost?"Očitno. Po svoje sem potem nekako nadaljeval delo, jezikovno razsodišče je po krajšem postanku spet začelo delovati, s tem, morda bo kdo rekel, da sem samovšečen, da take intenzitete kot prvo leto ni več doseglo, proti koncu osemdesetih let pa je postopno ugasnilo."
