P redsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek je pred kratkim za največji mariborski dnevnik izjavil, da nakup četrtinskega deleža Pivovarne Union nikakor ni naperjen proti ljubljanski pivovarni in da bi pravzaprav morali biti še najbolj zaskrbljeni tujci. Po njegovih besedah je osnovni cilj laškega naskoka na pivovarja v prestolnici preprost. Hočejo, da ostane slovenska pivovarska industrija v slovenskih rokah.

P rvi mož Pivovarne Laško je v času množičnega lastninjenja večkrat poudaril, da v Pivovarni Laško ne potrebujejo tujih lastnikov in kapitala. Da Pivovarna Laško potrebuje tuje trge, teh pa jim v resnici ne ponuja noben interesent iz tujine, torej... Tujci si v prvi vrsti želijo priti do akumulacije, ki so jo v nekaj desetletjih ustvarila domača podjetja.

N a spletni strani Pivovarne Laško so na www-linku "zgodovina" Laščani zapisali takole: Leta 1825 je Franc Gojer, medičar-lectar v nekdanjem "špitalu" v Laškem uvedel obrtno pivovarno. Konec 18. stoletja je prodaja piva dosegla 35.000 hektolitrov, izvažali pa so ga predvsem na tri trge: v Aleksandrijo, v Kalkuto in na francoski dvor. A veselje Laščanov ni trajalo dolgo. Leta 1927 je ljubljanski Union na skrivaj pokupil večino delnic Pivovarne Laško in zaprl proizvodnjo. Trajalo je skoraj petnajst let, da je Laščanom uspelo obnoviti prejšnji obseg proizvodnje piva. No, spletna stran Uniona svojega borznega podviga iz zgodovine ne omenja, a verjamem, da nikakor ni neuka prevzemnih rošad, ne nazadnje je svoje znanje na ogled postavila konec lanskega leta, ko je uspešno sovražno prevzela ajdovski Fructal. Ta po prevzemu posluje zelo uspešno, to dokazujejo številke.

P o drugi strani pa je prav prevzem Fructala Pivovarno Union finančno dovolj izčrpal, da številni analitiki zdaj menijo, da ljubljanski zmaj ne bi vzdržal resnejšega naskoka laškega zlatoroga. Kot kažejo nekateri indici, tudi vladajoči del politike do neke mere podpira združitev (ali pač prevzem) obeh pivovarjev. Ob tem se postavlja vprašanje, kako bi tak prevzem država tudi v praksi lahko posredno podprla. Prek Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe seveda. Paradržavna sklada imata v lasti še 22,5 odstotka Pivovarne Union, skupaj s 24,9 odstotka delnic, ki so po zadnjih nakupih zdaj v rokah štajerskih pivovarjev, pa to pomeni že 47,4 odstotka delnic. Do prevzemnega praga 50 odstotkov in ene delnice bi v primeru, da se paradržavna sklada odločita prodati svoje deleže laškim pivovarjem, ostalo le nekaj skromnih odstotkov. Ob ponudbi dovolj visoke cene in poudarjanju pomembnosti združitve pred prihodom tuje konkurence teh ne bi bilo težko odkupiti od enega ali več preostalih Unionovih delničarjev.

T ako ostane še eno, a še zdaleč ne nepomembno vprašanje. Vprašanje varstva konkurence. V primeru prevzema bi namreč združena pivovarna obvladovala 95 odstotkov trga. Urad za varstvo konkurence bi v primeru združitve moral potrošnikom natančno razložiti, na kakšen način deluje v njihovo in korist konkurence na trgu. To je, kot kaže, tudi glavni adut, na katerega brez dodatnih obrambnih stroškov lahko počaka navihani ljubljanski zmajček. Zlatorog namreč na svoji spletni strani ob koncu svoje zgodovine dodaja, da "je leto 2000 prav zaradi kapitalskih povezav z Radensko d.d., Jadransko pivovaro d.d. Split in Vitalom d.d. Mestinje ena največjih prelomnic v zgodovini družbe".

N adaljuje ne. Besedilo je bilo na splet postavljeno že pred časom. Časi pa se v svetu kapitala spreminjajo hitro.