Šentjurčani so pred leti svoj stalni taborni prostor v naravi že imeli, pa so se morali zaradi denacionalizijskih postopkov od njega posloviti. Zdaj upajo, da jih z Resevne ne bo nihče pregnal, sicer bi bil ves njihov trud zaman. "Prostor nam je odstopila občina, uradno odprtje pa bomo imeli septembra. V njem smo postavili stražni in hkrati opazovalni stolp, signalni stolp, s katerega lahko oddajamo sporočila v morsejevi abecedi, uredili smo viseči ogenj, ki služi tako za pripravo hrane kot tudi za taborni ogenj, glede na manjše kurišče pa tudi večni ogenj. Imamo tudi kuhinjo s tremi kurišči, brez ognjišča tako ali tako ni taborniškega življenja, ogenj pa se na njem neti ob raznih svečanostih, a nikoli s papirjem. Na njem se postavlja tudi piramida, zakuri pa jo vedno tisti, ki se skozi ves dan izkaže kot najbolj priden tabornik, ta pa ima prav tako čast, da lahko zjutraj dvigne in zvečer spusti zastavo," pripoveduje Jani. "Pa shrambo smo si naredili, poglejte," sta nas povabila k ogledu Tadej in Tomaž, ki sta v zemljo vkopano luknjo pravkar polnila s svežimi dobrotami. "Tukaj vse počaka in ostane primerno hladno kljub neznosni vročini," sta nam zaupala in skladišče hitro spet pokrila z lesenim pokrovom. Nas pa je bolj zanimalo, o čem teče beseda zvečer ob tabornem ognju. "Pogovarjamo se o preprostem načinu življenja, naših težavah in razrešujemo vprašanja, ki se pojavijo v taboru, skratka to je prostor, kjer se ob ognju pogovorimo vse. In seveda globoko spoštujemo načela, da smo odgovorni do sebe, do drugih in razvoja osebnega duha. Resevna je še posebno simbolična, saj sta tu na enem mestu tako spomenik padlim partizanom kot tudi križ, in to je tisto, kar vsakemu pušča svobodo, da se odloča po svojih občutkih," so nam zaupali mladi taborniki. Najmlajša med njimi sta bila 12-letni Aljaž Stropnik in le leto starejši Tomaž Bezenšek, ki nam je zaupal, da ga je za taborniško življenje že v prvem razredu navdušila mama, sicer pa ima rad naravo in se bo nekoč najverjetneje odločil za študij veterine. Petnajstletni Zoran Gaber nam je povedal, da ga privlačijo predvsem druženje, širjenje znanj in mnoge izkušnje, ki naučijo človeka preživeti v naravi. "Pa tudi kuhanje mi je všeč," je dejal Zoran, njegovega sošolca Tadeja Gračnerja, ki je pridno pomival posodo, pa je najbolj skrbelo, kako bo s taborniškim življenjem, ko bo prestopil prag srednje šole. Mimogrede je pokazal, da je odličen lokostrelec. Prijetno je bilo klepetati z njimi in poslušati brenkanje na kitaro Matica Supovca in Davida Pisanca. Mladi taborniki so bili žalostni, ker so morali svoje šotore zaradi velike požarne ogroženosti, ki so jo razglasili po vsej Sloveniji, pospraviti dan prej, kot je bilo predvideno. "Brez taborniškega ognja ni taborniškega življenja," so nam dejali, ko smo jih spet prepustili njihovemu ustvarjalnemu delu. Za "divje peteline" je druženje ob tabornem ognju najbolj prijeten del taborjenja.