S "katrco" čez Saharo
NOVO MESTO - "Joj, če bi bila mlajša... Kar z njimi bi šla," se je zaslišalo iz množice, ki je v petek okoli 16. ure na novomeškem Glavnem trgu prisluhnila skupinici mladih iz vseh koncev Slovenije, ko so ob nepogrešljivem cvičku pripovedovali, da se s starimi dobrimi vozili renault 4, katrcami po domače, odpravljajo na 20.000 kilometrov dolgo pot po Afriki. Še tako zadrtega zapečkarja, ki se je verjetno po naključju znašel na kraju dogodka, so veseli popotniki, stari od 24 do 44 let, gotovo premaknili vsaj za ped. In vsak, ki je s simpatičnimi popotniki malce pokramljal, jim je nato tudi iz srca čestital in zaželel srečno pot.
"Ideja je padla lani spomladi po petem pivu v eni od novomeških gostiln," pripoveduje idejni vodja projekta Janez Jevnikar
iz Novega mesta, slikar, poulični umetnik in, kot sam sebi pravi, "faliran študent". Prvotna destinacija je bila Nepal, a so kmalu ugotovili, da bo s finančne plati to težko izvedljivo, zato so se pri naslednjem pivskem druženju odločili za Afriko in Saharo. V teh dneh mineva natanko 80 let prvega prečkanja Sahare z avtomobilom, zato je ta pot zanje še poseben izziv.
Poleg Janeza, ki je z nahrbtnikom na ramenih Afriko nekoč že prepotoval, ne pa tudi Sahare, so se v soboto zjutraj s tremi predelanimi katrcami iz Ljubljane proti Italiji in Tuniziji podali še Simon Stegelj
iz Postojne, Gregor Deželak
iz Šmarjete, Postojnčanka Lidija Debeljak, Dejan Bavčar
iz Ajdovščine in Celjan Marjan Šošterič
, 24. februarja pa se jim bo v državi Niger pridružila še Ptujčanka Minja Fabjan
. Pot jih bo dvakrat vodila čez Saharo. Iz Tunizije se bodo podali v Alžirijo, nato proti Nigru, žez Benin, Togo, Burkino Fasso, Mali, Senegal in Mavretanijo ter čez Zahodno Saharo in Maroko nazaj proti domu. Janez, Lidija in Marjan se nameravajo z ekspedicije vrniti z avtomobili, drugi pa v začetku marca z letalom.
"Če katrce ne bodo zdržale, se nič ne `sekiramo`. Jih bomo pa tam pustili," pravi nasmejani Janez.
Katrco so izbrali z določenim namenom. Sploh pa niso marali slišati za kakšnega boljšega "konjička", kaj šele "štiripogonca". "Saj potem to sploh ne bi bil več izziv!" pravi Janez. Zakaj torej katrca? "Enkrat so s tem vozilom že zmagali na rallyju Pariz-Dakar. Katrca je prostorna, vzdržljiva, poceni in preprosta za popravljanje ter porabi malo goriva. Je francoski avto in mi gremo v nekdanje francoske kolonije. Vse tri so letnik 1993 in so posebej predelane za razmere v Sahari.
" Vozila so kupili prav za ta namen, zanje so plačali povprečno 75.000 tolarjev, za registracije 85 tisočakov, "domača" predelava pa jih je olajšala še za dodatnih 80 tisočakov. Poleg osebne prtljage, zdravstvenih pripomočkov in drugih bolj ali manj nujnih reči večino prostora v prtljažnikih zavzema tehnična in vulkanizerska oprema. S sabo imajo kar osemnajst rezervnih pnevmatik in trideset zračnic. Po Janezovih besedah pričakujejo več kot 50 "gumidefektov". Prek sponzorjev so večinoma v tehničnem materialu zbrali okoli dva milijona tolarjev, tri milijone pa so za podvig dodali sami.
Veselje, ljubezen do življenja in ljudi, želja po izzivu... vse to je porok, da jim bo uspelo. Ali, kot je na njihovi spletni strani<%L="http://www.afrika.popaj.org"> www.afrika.popaj.org<%L>, kjer bo mogoče spremljati njihove dogodivščine na poti, zapisal Marjan: "Naše potovanje je drugačno in vemo, da samo drugačni spreminjajo svet."
Popotniki s svojim "konjičkom" (z leve): Marjan, Minja, Janez in Gregor, manjkajo pa Lidija, Simon in Dejan.
