Steletovo nagrado za življenjsko delo je dobil konzervator prof. dr. Sergej Vrišer , ki je deloval od leta 1954 do upokojitve leta 1988 v Pokrajinskem muzeju Maribor, prvih pet let kot kustos, potem kot ravnatelj. Bil je in je še sodelavec mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine ter član številnih komisij za obnovo in prenovo največjih slovenskih arhitekturnih spomenikov. Aktivno je deloval na področju varovanja kulturne dediščine in urbanizma, sodeloval pri prenovi Lenta, ureditvi srednjeveškega mestnega jedra na Ptuju, v Mariboru in drugih slovenskih mestih. Dve desetletji se je posvečal mladim kot izredni in kasneje redni profesor za muzeologijo in konzervatorstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izkazal se je tudi kot kostumograf in ilustrator, kar kaže manjša razstava njegovih del v novih prostorih Spomeniškovarstvenega centra na Rimski 1 v Ljubljani, povezana s predstavitvijo letošnjih Steletovih nagrajencev. Razstavo so odprli včeraj popoldne in bo na ogled do 4. maja. Več o delu prof. dr. Sergeja Vrišerja bomo objavili v eni prihodnjih sobotnih številk Dnevnika.

Steletovo priznanje za leto 2000 je dobila mag. Alenka Kolšek za ponovno oživitev in ureditev parka ob dvorcu Šenek. Deluje kot višja konzervatorka v celjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, odlikujeta pa jo pretanjen občutek za ureditev prostora oziroma krajine in ljubezen do slovenske dediščine. Je avtorica številnih člankov, nekaterih publikacij in televizijske oddaje o zgodovinskih parkih in vrtovih. Pri obnovi parka ob dvorcu Šenek ji je uspelo ohraniti celovito zasnovo ter elemente slogovne ureditve parka, kot ga je v zadnji četrtini 19. stoletja zasnoval švedski arhitekt Swensson. Sodelovala je tudi pri obnovi drugih parkov v Sloveniji.

Steletovo priznanje za leto 2000 je dobila tudi konzervatorka Svjetlana Kurelac za obnovo cerkve Marije Device na Kamnu. Gre za božjepotno cerkev iz začetka 14. stoletja, ki so jo v stoletjih dograjevali in spreminjali. Svjetlana Kurelac jo je rešila propadanja, ji vrnila izvirno gotsko podobo, obogatila pusto notranjost ter jo predstavila v vsej njeni izpovednosti in pričevalnosti. Z odkritjem in obnovo arhitekture, sočasne opreme in poslikave je dodala kamenček v mozaik zgodovinskega razvoja slikarstva na Koroškem.

Steletovo priznanje za leto 2000 je dobil še odbor za prenovo cerkve sv. Protazija in Gervazija v Rovtu pod Menino. Cerkev je propadala do pomladi 1998, ko so pobudo za njeno obnovo prevzeli župljani sami. Pod strokovnim vodstvom konzervatorke Nataše Podkrižnik iz celjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine je 44 kmetov in zasebnikov, vključno z župnikom, več kot 400 dni prenavljalo podirajoče se zidove in skodlasto streho. V celoti so obnovili tudi notranjost in fasado. Obnovo so začeli z lastnimi rokami in denarjem, pred koncem pa je del denarja prispevala tudi država. Obnova te cerkve je vzoren in uspešen primer obnove kulturnega spomenika in plod uspešnega sodelovanja krajanov s konzervatorsko stroko.