Kdo je torej ta gospod Higgins? Na vabilih Društva slovenskih pisateljev in ministrstva za kulturo je pisalo, da je Michael D. Higgins znameniti nekdanji minister za kulturo na Irskem, reformator kulturne politike, profesor političnih znanosti in sociologije na univerzi v Galwayu, v letih 1977-87 predsednik laburistične stranke, sodelavec političnih in filozofskih časopisov in revij, prepričan in aktiven feminist, borec za človekove pravice in kot tak dobitnik prve nagrade Sean McBride, ki jo podeljuje mednarodni Mirovni komite v Helsinkih. Povrhu je še pisatelj in pesnik, kot je dokazal tudi v ponedeljek zvečer v prostorih Društva slovenskih pisateljev, kjer je prebral nekaj svojih pesmi iz različnih zbirk (prva, iz leta 1990, ima naslov Betrayal, pred izidom pa je že njegova šesta pesniška zbirka The Arid Season). V pogovoru pa ni bilo več toliko govora o poeziji kot o kulturni politiki in Higginsovi dejavnosti v vlogi nekdanjega ministra za kulturo. V tej vlogi se je soočil z "globokimi protislovji", ki pestijo kulturo in umetnost v današnji zahodni družbi, namreč protislovji med "zakonitostmi trga" in nekomercialnimi umetniškimi ambicijami. Michael Higgins kot minister za kulturo ni podlegel ideologiji "tržnih fundamentalistov", ki bi kulturno in umetniško produkcijo najrajši prepustili trgu, marveč je hotel dokazati, da lahko tudi "kulturna industrija" postane pomembna gospodarska veja, ne da bi se zato vsebinsko skomercializirala. To se mu je najbolje posrečilo na filmskem področju, celo tako dobro, da je se razvedelo po svetu in prišlo na uho tudi Sloveniji, ki jo je Michael Higgins skupaj z direktorjem Irskega filmskega sklada (Irish Film Board) Rodom Stonemanom obiskal na povabilo ministrstva za kulturo in Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev.

100 FILMOV V 10 LETIH

V 90 letih, kolikor že imajo filmsko produkcijo, so na Irskem naredili le okoli 100 filmov, torej manj kot v Sloveniji, toda vse kaže, da jih bodo zdaj samo v enem desetletju naredili nič manj kot novih sto. To je nesporen podvig. Le kako se je posrečil? Vse do 80. let prejšnjega stoletja so na Irskem producirali le dva ali tri filme na leto, proti koncu desetletja pa je že kazalo, da bo njihov filmski sklad propadel in da irskega filma ne bo rešila niti mednarodna uspešnica Igra solz Neila Jordana. Skratka, irska kinematografija je bila že na robu propada, potem pa se je kot nekakšen mitološki Feniks znova dvignila iz pepela. Le da je namesto mitologije pomagala politika. Ki se je v osebi Michaela Higginsa najprej morala vprašati: "Ali se bomo prepustili poplavi tujih podob ali pa bomo ustvarjali tudi svoje?" Ampak potem je vendarle morala uporabiti tudi "magični ključ", kot je treba imenovati prenovljeni zakon o financiranju na področju kulture, ki ga je dosegel Michael Higgins, ko je bil v letih 1993-99 kulturni minister. Učinki tega zakona so bili namreč zelo hitri in presenetljivi: na celotnem področju kulture so odprli skoraj 40.000 novih delovnih mest, tako da so imeli v kulturi več zaposlenih kot v računalništvu, kulturna produkcija se je neizmerno povečala in celo postala gospodarska dejavnost, se pravi, da je ustvarjala in še ustvarja dohodek in od njega tudi živi.

"MAGIČNA FORMULA"

V čem je bila torej ta plodna novost finančnega zakona, zaradi katerega je imel Higgins - kot je priznal v prostorih slovenske vlade, kjer je predstavnikom Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev in drugim navzočim razlagal svoje ministrske ukrepe - precejšnje težave tudi v irski vladi, ki je imela tako konservativnega finančnega ministra, kot ga imajo najbrž vse vlade na svetu? Zakonodajni "čira-čara" je temeljil le na dveh potezah: prva, kratkoročnejša, toda z daljnosežnimi učinki, je bila povečanje deleža proračunskih sredstev za kulturo za 20 odstotkov, druga pa sprejem davčnih olajšav, se pravi, da je država podjetjem in posameznikom zmanjšala davek na dohodek, če vlagajo v kulturo in umetnost. Prav slednji ukrep se je obnesel zlasti na filmskem področju, saj je spodbudil naložbe (tako domače kot tuje) v filmsko pa tudi televizijsko produkcijo. V 80. letih so producirali komaj kakšen film, sredi devetdesetih pa je produkcija narasla na 60 kinematografskih in televizijskih filmov na leto. Ta produkcija je bila (in je še) precej raznovrstna, kar med drugim pomeni - kot je pojasnil direktor Irskega filmskega sklada Rod Stoneman - da se ne sramuje "nižjih žanrov". Temeljna strategija tega sklada, če jo na kratko povzamemo, je bila v tem, da je umetniške filme naredila "malo bolj komercialne", hkrati pa je poskušala programe komercialnih televizij narediti "malo bolj kulturne" (na Irskem sta filmska in televizijska produkcija očitno bolj povezani kot pri nas). Težišče je seveda na celovečernih igranih filmih, vendar zato še ne zapostavljajo drugih kategorij, dokumentarnih in zlasti ne kratkih igranih in animiranih filmov (ti so res dovolj kratki, dve- ali triminutni, da jih prikazovalci predvajajo namesto reklam pred ameriškimi filmi, ki tudi na Irskem prevladujejo v kinu tako kot povsod po svetu). V zvezi z renesanso irskega filma pa je treba omeniti še dva dejavnika, ki sta k njej pomembno prispevala: prvi je sama filmska infrastruktura, ki jo sestavljajo kar štirje filmski studii, med katerimi ima najstarejši in največji, Armdore Studios v bližini Dublina, najsodobnejšo tehnično opremo, ki je omogočila tudi vesoljske bitke v Lucasovih Zvezdnih vojnah; drugi, prav tako blizu Dublina, je Hannaywood Studio, tretji je WO Teilifis, najmlajšega, Concorde Anois Teoranta, pa so leta 1996 zgradili pod vodstvom ameriškega režiserja Rogerja Cormana na zahodni obali Irske, nasproti znamenitih otokov Aran. Te omenjamo ne le zaradi znanega dokumentarnega filma Mož z otoka Aran, ki ga je leta 1934 tam posnel ameriški režiser John Flaherty, marveč zaradi tistega drugega dejavnika, ki je prispeval k renesansi irskega filma. To je namreč Irska sama, na kateri tujci, zlasti Američani, tako radi snemajo filme, kar jih seveda tudi nekaj stane (tujih filmov, posnetih na Irskem, je najmanj dvajsetkrat več kot izvirnih irskih filmov). Čudovite irske lokacije gredo tako kar dvakrat v promet: najprej kot filmske lokacije in potem kot turistične, ki so to pogosto postale prav zato, ker so že bile filmske. Michael Higgins: za renesanso irskega filma je bil potreben drugačen zakon o financiranju na področju kulture. Foto: Luka Cjuha