Uničujoča jeza

O tej družini so petnajstega junija zvečer poročali vsi slovenski mediji, nerazumno dejanje očeta in moža Ivana Čeha, ki je s plinskimi bombami in bencinom pognal v zrak vse, kar sta s Silvestro in njenimi ustvarila v šestnajstih letih skupnega življenja, je javnost pretreslo, dobesedno šokiralo. Po uničujoči eksploziji, ki je naredila vsaj za sto petdeset tisoč evrov škode, je dvainštiridesetletni možak pobegnil in taval po okoliških brezpotjih. Izsledili so ga po skoraj osemindvajsetih urah, bil je na koncu moči, pošteno opečen po rokah in nogah. Odpeljali so ga v bolnišnico, od tam v pripor, kaj bo z njim, pa domači ne vedo, o tem preprosto nočejo razmišljati, nič vedeti. Preveč boli.

Čehov je hudo uro napovedoval že nekaj let, govoril je, da bo vse skupaj vrgel v zrak, da bo odšel od tu, a za sabo ne bo pustil ničesar, da se na njegovih žuljih ne bo nihče pasel in podobno. Ko je to izrekel prvič, so se zamislili, drugič, tretjič prestrašili, a ker je to ponavljal vselej, kadar ga je imel preveč pod kapo ali ko je pobesnel, ga nihče več ni jemal resno. Tudi policisti očitno ne, ki so že pred časom ženi dejali tisto znano: "Dokler res česa ne stori, ne moremo nič." In potem je storil.

Grozljivo dejanje

Če je bilo grozljivo dejanje hudo za njegovo ženo, sta brezumno početje in izgubo doma še z veliko hujšo bolečino doživljala Čehova otroka. Ne vemo, kakšna kazen bo doletela Ivana, a največjo je že dobil - da sta ga v svojem srcu že obsodila njegova lastna otroka. Višja kazen ne obstaja. Hči Janja: "Živeli smo pod isto streho, pa z mano in z mamico sploh ni več ’gučal’. Še hujša kriza ga je zagrabila, odkar sta se pred štirimi meseci tudi uradno ločila, a je še kar živel tukaj. Pretil je in žugal, kako bo vse vrgel v ’luft’. Na srečo smo ga bolj malo videli, ker je delal ponoči, kruh in pecivo je razvažal, čez dan smo bili pa v šoli in mami v službi." Deklica se je skušala z njim resno pogovoriti in ga odvrniti od nasilnega vedenja. "Rekla sem mu, da ne morem več tako živeti, da ni pri nas nikoli miru. Za nekaj dni se je umiril, potem je bilo spet po starem. Po ločitvi je na socialni podpisal, da se vsemu odpoveduje, a je v isti sapi zatrdil, da od imetja nihče ničesar ne bo imel."

Ko se je lotil uničevanja, so bili njegovi v cerkvi, Silvestra in Tadej pri maši, ravno tisto nedeljo je bilo v Gornji Bistrici proščenje, Janja je stala pred cerkvenimi vrati. Možak je v hišo privlekel tri plinske bombe, ena je bila še v kuhinji, vse polil z bencinom, spustil plin in pritaknil vžigalnik. Usekalo je, da se je stresla vsa vas, eksplozijo je bilo slišati celo do Rakičana. Nad domačijo se je začel v nebo viti črn dim, kmalu je zatulila gasilska sirena.

"Ne morem verjeti!"

Janja pripoveduje: "Neka ženska je pritekla k cerkvi in zavpila, da gori naša hiša. Stekla sem proti domu, ogenj se je razdivjal, gasilci so gasili. Policija je bila že tam, sosedje so skušali rešiti kako malenkost. Edino traktor je ostal nepoškodovan, vse drugo, z avtom vred, je zgorelo. Najprej so mislili, da je oče v hiši, kasneje so povedali, da je ušel."

Za njo se je s kolesom pripeljal še brat Tadej, bil je edini, s katerim je oče tu in tam spregovoril, celo svoj delež premoženja mu je obljubil. Fant ni mogel verjeti svojim očem: "Črno je bilo, da se neba ni videlo. Vse je zgorelo, moje najljubše reči, priznanja in pohvale iz osnovne šole, spomini iz otroštva. Kako neizmerno sem hud na očeta, ne morem verjeti, da je to storil. Ne vem, ali mu bom lahko kdaj odpustil."

Obljuba dobrih ljudi

Jok, jeza, bes, žalost, vsa ta čustva so se tisto dopoldne mešala z grozljivo negotovostjo, a Kunstec-Čehovi v nesreči niso ostali sami. Pritekli so njeni domači, Silvestra in oba otroka so vedeli, da se imajo kam zateči. Tolažile so jih vse tri Bistrice, vaščani so obljubili, da bodo pomagali. Obleko in obutev so prinesli takoj, kmalu je začel "skupaj leteti" tudi denar, ki še kar prihaja, nekaj malega bo "kapnilo" še od zavarovanja. Tudi mediji so naredili veliko dobrega, ker so čuteče pisali o njihovi nesreči. Solidarnostno akcijo so prevzeli domači gasilci, kar tri dni so zbirali denarne prispevke, pomaga Karitas, lendavski center za socialno delo, obrtniki z delom, trgovci s popusti, številni posamezniki s tistim, kar in kolikor lahko dajo. Že nekaj dni po eksploziji je bilo pogorišče pospravljeno. Prirohneli so gradbeni stroji, tovornjakarji so pripeljali opeko, cement, pesek, medtem je črenšovski župan organiziral izdelavo načrta. Če bo vse po sreči, bo nova hiša pod streho že do konca poletja.

Več v tiskani izdaji!