Pot do Sulavesija naju je vodila z Brnika prek Frankfurta, Kuala Lumpurja ter Jakarte do Manada na Sulavesiju. To je sedež severne province, ki s svojim izredno živahnim osrednjim pristaniščem in zaradi raznovrstnosti morskega sveta privlači predvsem tiste, ki se navdušujejo nad potapljanjem.

Za morske biologe

V Manado sva prispela v zgodnjih jutranjih urah, nato sva s čolnom odplula do otoka Bunaken, ki je razglašen za morski nacionalni park in je zaradi svoje posebnosti ter individualnosti zaščiten od leta 1991.

Park obsega 80.000 hektarjev površine, od tega le tri odstotke kopnega. Po kratkem počitku vsa že bila na poti proti prvemu potopu v toplem Celebskem morju. Vožnja s čolnom do kraja potopa traja približno 15 minut. Sledi še zadnji pregled opreme in skok v vodo...

Potapljanje v Bunaknu je vrh potapljanja v Indoneziji in po najinem mnenju tudi svetu. Podatek, da lahko tu najdemo več kot 70 odstotkov ribjih vrst, znanih v zahodnem Indopacifiku, pove tako rekoč vse. Izredno morsko bogastvo in število različnih morskih vrst lahko občudujemo med potopi s tokom (drift dive) in potopih na vertikalnih stenah (wall dive), kjer srečamo tudi resnično velike predstavnike raznovrstnega podvodnega življenja. Plavamo z delfini, morskimi psi (white tip, black tip, grey reef sharks) ter velikimi želvami. Vsak potop temelji na odkrivanju novega, neokrnjenega morskega sveta in ponuja obilico fotografskih užitkov ter občudovanja bogatih koralnih grebenov.

Lokacija je zanimiva tudi za morske biologe, saj se tu lahko srečajo z izredno redkimi vrstami živali. Mednarodno najbolj opazna najdba leta 1997 je bila coelacanth (riba fosil, za katero so mislili, da je že davno izumrla), najdemo pa tudi redke vrste želv, delfinov, kitov (sperm whale), opazni so dugongi, ki se hranijo z algami na morskih zaplatah, ki jih težko najdemo drugje.

Raj za ljubiteljske potapljače

Svetlo in toplejše morje ponuja presenetljivo veliko morskega življenja, tako koralnih grebenov, spužev kot ribjih vrst. Konstantni morski tokovi zagotavljajo zadostno količino hrane za vzdrževanje morskega bogastva. Zato v ta del sveta najpogosteje zahajajo ljubiteljski potapljači, ki iščejo nekaj drugačnega, redko videnega in posebnega.

Ljudje, ki živijo na tem področju, se zavedajo svoje povezanosti z naravnimi viri parka, vendar se bojijo, da bi prekomerni ribolov ter njegove uničujoče metode skupaj z onesnaževanjem okolja uničile lepote parka, zaradi česar bi bili na izgubi vsi. Vendar pa se to področje nezadržno razvija, kar se vse bolj odraža tudi na okolju.

Po dobrem tednu potapljanja in druženja sva se morava žal posloviti, kajti čakala naju je pot na drugo stran polotoka.

Menjava lokacije in pot do Lembeh Strait naju je vodila čez polotok severnega Sulavesija, ki ponuja polno nepozabnih vtisov, odkritih nasmehov ter zanimanja ljudi, neokrnjeno naravo, poraslo z džunglo, prijaznost ljudi in preprostost njihovih navad.

Domačini so izredno ponosni na svojo minahaško kulturo, ki se odraža predvsem v bogati in eksotični kulinarični ponudbi. Zanjo je značilna obilica sezonskega sadja in sveže zelenjave, vključuje pa tudi pse, netopirje in podgane, skratka vse, kar ima, kot pravijo domačini, tilnik, obrnjen proti soncu. Obisk tradicionalne tržnice je za Evropejce posebno doživetje, saj lahko na primer vidimo mesarje, ki prodajajo svoje "sveže" proizvode, polne muh, na 40 stopinjah Celzija.

Kar je očem skrito

In že smo pri ožini Lembeh, ki se razprostira pred nami, ko nas s čolnom prepeljejo na manjši otok na drugi strani te ožine. Sledi že dobro poznan prijazen pozdrav in iskrica v očeh domačinov, ki z zanimanjem poizvedujejo po drugačnosti za njih novih svetov.

Lembeh Strait privablja predvsem resnične potapljaške entuziaste ter podvodne fotografe, ki iščejo tisto, kar je očem dobro skrito: podvodno življenje je tako drugačno in zanimivo, da se nam najbolj pogosto izvije misel: "Pa saj to ne more biti res." To je verjetno eno najboljših mest za "muck diving" (nekateri imenujejo to lokacijo za prestolnico muck divinga), kar je potapljanje po pustih tleh oziroma povsod drugod razen po koralnih grebenih. Običajno to pomeni, da tam iščemo majhne živali, ki so tako prilagojene svojemu okolju, da jih človeško oko le stežka opazi. Težje pa se skrijejo izkušenim potapljačem in fotografskim objektivom in zato je ta lokacija zelo zanimiva tudi za makrofotografe, ki s svojim objektivom odpirajo vrata v svet nenavadnih in pogosto majhnih zanimivih bitij. Tu najdemo veliko različnih vrst stoičnih rib, imenovanih frogfish, med njimi najbolj posebno harry frogfish, zanimivo hobotnico, ki oponaša različne druge morske vrste, na primer skata, morsko kačo, postane pa tudi nevidna in se popolnoma zakoplje v pesek. Če imamo srečo, lahko vidimo "mimic octopus", majcene, nežne in težko opazne "pigmey seahorses", prosto plavajoče in dobro prikrite "ornate ghost pipe fish"; najdemo lahko tudi obilico raznobarvnih morskih polžev in črvov (chromodoris, nembrotha, flat worms) ter druge redke vrste, kot so "dwarf lionfish", "pegasus sea moths", "flying gunnards", "mandarin fis"h ter različne vrste raznobarvnih morskih jegulj. "Muck diving" po črnem vulkanskem pesku ponuja enkratno priložnost pogleda na široko paleto raznovrstnosti in posebnosti tega podvodnega sveta.

Tega morskega bisera se zaradi svoje odročnosti množični turizem še ni dotaknil in ponuja obilico neokrnjene narave ter skozi individualni pristop ponuja unikatnost v vsakem pogledu. Vzbuja občutke pristnosti ter s pečatom prijazne in domačne drugačnosti skozi celotno doživetje predstavlja cilj, kamor se ljudje z veseljem vračajo. To bova prej ali slej storila tudi midva.