Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo "razmišljanje" ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa efektivno pod nadzorom države. Takrat, tega je zdaj petnajst mesecev, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni izcimilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, podjetja v državni lasti lahko prisili, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh letih in pol ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času, ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora svojega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja - od Petrola do HSE -, da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredila. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetjih, slabša bodo ta podjetja v primerjavi s svojimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih.

Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev svojih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, kako šele bi lahko zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na ministrstvu za finance nimajo pojma o tem, kako učinkovito upravljati državno premoženje. Najbolj tragikomično pri vsej zadevi pa je, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah niti ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljalce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi "domislicami". Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, da se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v "ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa", menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime "ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa". Vrag je odnesel šalo.