Stojnice se šibijo pod priložnostnimi simboli, obiskovalci pa se z lobanjami iz sladke pene in ovešeni s karameliziranimi okostnjački ali kosami znajdejo v ritmih tujih ritualov. Za Evropejce ali Američane je kult smrti, kot ga gojijo v Latinski Ameriki vse od predkolumbovskih časov, nekaj nedoumljivega, pogosto celo nedopustnega. Smrt se pri nas znajde v izoliranih prostorih, med medikamenti in tehničnimi pripomočki, ki pri odhajajočih in svojcih zbujajo strah ali upanje. V Latinski Ameriki ima smrt veliko obrazov in je navzoča v vsakdanjem življenju od rojstva do smrti. Octavio Paz na vprašanje o smrti skupaj s tistimi, ki ob tem skomignejo z rameni, pove: "Kaj mi mar smrt, če mi ni mar za življenje?"

V dunajski Kunsthalle so razstavo s tvegano temo naslovili Viva la muerte!. Kurator Thomas Miessgang pa je vzklik dopolnil: Neutrudljiva, neskončna smrt.

Dela umetnikov iz dežel med Karibskim morjem in Tihim oceanom pogosto povzročajo ogorčenje in nerazumevanje. Pred nekaj leti je instalacija Terese Margolles izzvala burne razprave o temi spoštovanja do umrlih in poseganja v "poslednji mir". V Ciudad de Mexicu je delala v secirnici in njeni umetniški odzivi so sprva odsevali predvsem šokantne podobe. Pozneje nam je posredovala zvoke iz turobnega ozračja prostora, kjer je forenziki prepuščeno poslednje nasilje nad trupli. Sonidos de la morgue je zvočni zapis o žrtvah; anonimen je, kot so dan za dnem številne smrti nenasitnega moloha velemesta. Tokrat je Margolles prešla v abstraktnost in je iz betonskih sten Kunsthalle spustila milne mehurčke.

Trije videoposnetki performansov Ane Mendiete predstavljajo pomembne utrinke iz kratkega življenja kubanske umetnice, ki je pri iskanju simbolne povezave med kultom, ritualom in religijo segla v skrajnosti obstoja. Bastienne Schmidt je s fotoaparatom v deželah Latinske Amerike nekaj let dokumentirala pogrebne obrede, praznovanje Dia de los Muertos, pa tudi trupla, ki so se po avtopsiji znašla v grobovih obubožanih. V dnevnik je zapisala izkušnje takšnega vsakdana: Trgovanje z mamili prinese denar. Poklicni morilec nahrani družino.

Nasilje v velemestih ima veliko izrazov. V razpadajoče cone so se odpravili Ilan Liberman, Francys Alys in Jorge Macchi. Liebermanovo delo Nino Perdido je serija drobnih risb po predlogi pogrešanih s strani lokalnega mehiškega časopisa Metro. Obraze otrok lahko razločimo samo z lupo. V nekaterih delih je navzočih veliko melanholije in stisk. Dr. Lakra, mojster tetoviranja, se raje posveča groteskni obdelavi fotografij, razglednic ali plakatov, s katerih smrt prežene lažnost ali jim spremeni pomen. V spomin na čase, ko so jezuiti na jugu Brazilije, Paragvaja in Argentine ustanavljali misijonarske postaje za versko spreobrnitev prvotnih prebivalcev, je Cildo Meireles postavil Missao. Dno dvetonske konstrukcije sakralnega prizorišča pokriva 600.000 kovancev, s stropa pa visi 2000 kosti.

Spajanje elementov krščanske vere z bogovi afriške jorubske tradicije in azteškega kraljestva mrtvih je še vedno navzoče skoraj v vseh plasteh prebivalstva in se hkrati nenehno prilagaja potrebam različnih družbenih skupin. Zaradi svojega vpliva in vizualne moči se pogosto znajde tudi v svetu umetnosti. Med najbolj uveljavljenimi ustvarjalci na razstavi sta Vic Muniz in Gabriel Orozoco, očitno pa je, da bodo v prihodnjih letih pogledi kustosov in galeristov pozorno spremljali dogajanje v likovni umetnosti Latinske Amerike.