Četudi je vse leto odmevala finančna luknja, ki je zavela po tistem, ko je ministrstvo za kulturo zavrnilo financiranje festivala zaradi neoprijemljive in neustrezne prijave na triletnem programskem razpisu, terminske zmede, ki je na koncu rezultirala v prenosu festivala s pomladi na pozno jesen, so organizatorji sami sebi in občinstvu dokazali, da so vendarle sposobni izvesti kvaliteten festival. Četudi je tokratna izdaja manj obsežna, je prenovljeni umetniški odbor in z njim koncept festivala prikazal učinkovit program, ki je temeljil na izboru kvalitetnih predstav, sicer ne ravno zvezdniških avtorjev, a to niti ne bi smelo igrati posebne vloge. Trinajsti Exodos je vnovič vzpostavil dobro osnovo, obenem pa je - četudi ne najbolj učinkovito - samoterapevtsko obdelal eno ključnih patologij slovenske festivalske ponudbe. Ta se nanaša na večno željo in nujnost, da bi slovenskemu prostoru postali dostopni aktualni, veliki, uveljavljeni umetniki, ter z njima povezano neustrezno finančno podporo distribuciji in produkcij sodobne umetnosti. Perpetuacija teh zahtev nas usmerja na širši problem slovenske kulturne politike in prevladujoče intelektualne klime, ki določa produkcijske pogoje.
Exodos je v problem dregnil s projektom Vsak drugačen vsi na istem, kjer so si ustvarjalci nereflektirano dali duška nad dejstvom, da njihov umetniški projekt ni dobil finančne podpore MZK, kot tudi s predstavo Fake it!, katere ključni, a ne dovolj poudarjeni element so bile ideološko osnovane ekonomske omejitve, ki v slovenskem prostoru onemogočajo gostovanje uveljavljenih imen sodobne umetnosti. Zlasti prvi projekt je na sceni proizvedel mešane odzive, ki kažejo, da kritika dejansko ni bila artikulirana dovolj široko. Izpadla je prej kot patološki simptom neinstitucionalne scene, ki se v obupu nikoli presežene delitve slovenske umetniške produkcije, ujete v konservativni in energijo jemajoči razkol na nacionalno/institucionalno umetnost in neinstitucionalno umetnost, poslužuje škodljivega paktiranja, ki sproža nelagodje in zamere. Drugi projekt pa je nakazal pertinentno, a tabuizirano vprašanje ekonomije in umetnosti oziroma pripravljenost družbe na dejstvo, da produkcija umetnosti zahteva sredstva, ki bi v sodobni družbi morala biti sistemsko zagotovljena. Bolj kot jalovo zaletavanje in pritoževanje nad zavrnitvijo financiranja bi se zdelo smiselno na državno kulturno politiko nasloviti vprašanje, kdaj bo končno opravila s patološko delitvijo in institucionalizirala sodobno umetnost ter z njo povezan moderni sistem produkcije in distribucije umetnosti. To je namreč osrednji problem slovenske kulturne politike, ki ni sposobna integracije "modernosti" v družbeni kolektiv. Geste, ki bi konstruktivno rešila problem v šestnajstih letih obstoja države, namreč še ni bila sposobna nobena državna politika. Vse po vrsti vztrajno vzdržujejo razkol na institucionalce in neinstitucionalce, s čimer povzročajo stagnacijo obeh sektorjev ter onemogočajo prosperiranje scene. In na koncu smo znova pri eni bolj trdovratnih značilnosti širše slovenske mentalitete. Pri tisti, ki vztrajno minira legitimno, enakovredno pozicijo in pomen sodobne umetnosti v družbi.
