Po besedah Metke Černelč, direktorice direktorata za prostor pri ministrstvu za okolje in prostor, ima veljavni zakon (v rabi je komaj od leta 2003) kar nekaj pomanjkljivosti, glavni cilj popravka pa je poenostavitev postopkov, zahtevane dokumentacije ter odprava drugih nepotrebnih administrativnih ovir in zahtev.
Mali investitor Ivo Leban je sedanjo zapletenost ponazoril z gradbenim dovoljenjem za prizidek k hiši iz leta 1941, ki ga je delavec v ladjedelnici plačal s štirimi urami dela in je spisan na eni poli papirja, medtem ko je danes potrebna mapa z dokumenti, ki stanejo sedem do osem ladjedelniških plač. Leban je spomnil tudi na določitev vplivnega območja stavbe in možnost pritožb, ki so po njegovih izkušnjah v veliki meri neupravičene, zato bi po njegovem mnenju stroške takšnih postopkov morali poravnati njihovi vlagatelji. Upokojeni projektant Aleš Buček je menil, da bi morali vplivna območja celo izbrisati iz zakona, ter dodal, da je po pravnih izkušnjah potrebno najmanj sedem let, preden takšen pritožni postopek pride do vrhovnega sodišča.
Dr. Janez Duhovnik iz Inženirske zbornice Slovenije (IZS) se zavzema, da bi pogoje za določitev območja zapisali v zakon, ne pa določili z vladno uredbo. Ta naj bi predpisala matematični model, s katerim bi določili, kdo vse je lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.
Černelčeva meni, da bodo na tak način najbolj nepristransko zagotovili pravno varnost za investitorja in za stranske udeležence v postopku. S takšno rešitvijo se strinjajo tudi v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).
Po besedah Helene Kovač iz zbornice podpirajo že dosežen kompromis, opozorila pa je na postopek izdaje gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte, ki ga uvaja predlog, saj "Slovenije postaja dežela lop in prizidkov".
Tako v IZS kot v GZS so predlagali ohranitev projekta za razpis, saj je ta osnova za izbiro najugodnejšega ponudnika na razpisih. Po besedah Vekoslava Korošca iz GZS takšno prakso podpirajo tudi številne mednarodne organizacije.
