Kandidat za predsednika republike prof. D. Türk je na te trditve glede sveta že odgovoril. Dodajam še podatek, da je bil v pristojnih organih SZDL sprejet sklep o ustanovitvi Sveta dne 24. marca 1988, torej nekaj mesecev pred aretacijo J. Janše. Iz tega izhaja, da Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni ustanovila komunistična partija kot protiutež Bavčarjevemu odboru. Zamisel je nastajala od jeseni leta 1987 na pobudo nekaterih jugoslovanskih profesorjev za mednarodno pravo (na primer Vojin Dimitrijević). Zamisel je za svojo sprejel Jože Smole, predsednik tedanje SZDL, in me povabil, naj predsedujem organu, ki naj bi gojil in razvijal ideje o varstvu človekovih pravic. V Svetu za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor smo ta organ poimenovali, so od vsega začetka sodelovali številni ugledni, avtonomni in kredibilni slovenski intelektualci, med njimi na primer dr. Anton Stres, Miloš Mikeln, Tomaž Mastnak, Danilo Türk in še številne druge javnosti znane osebnosti. Ko se je SZDL preoblikovala v politično stranko, se je Svet izločil iz tega okvira in predložil skupščini Slovenije osnutek zakona o Svetu za varstvo človekovih pravic, ki je bil spomladi 1990 tudi sprejet. Nova demokratično izvoljena skupščina je ta zakon potrdila, podelila mandat za sestavo Sveta meni in na moj predlog izvolila dvajset članov Sveta iz vrst najuglednejših slovenskih znanstvenikov, literatov, umetnikov, sociologov, pravnikov, duhovnikov itd. Na podlagi zakona tako oblikovan Svet je deloval do ustanovitve varuha človekovih pravic, ki je bil na naš predlog uveden z ustavo iz leta 1991 in z zakonom iz leta 1993.

Gospe Romani Jordan Cizelj se zahvaljujem za kompliment, da sem bil idejni tvorec represivne kazenske zakonodaje. Najprej pa: kazenska zakonodaja ne more biti drugačna kot represivna in tako je ta poskus moje politične diskvalifikacije udaril mimo. Potem pa naj navedem še nekaj podatkov: leta 1974, potem ko je bila sprejeta nova ustava SFRJ, sta me svetovno znana jugoslovanska penalista prof. Srzentić in prof. Zlatarić povabila, naj sodelujem v strokovni komisiji za pripravo osnutka novega kazenskega zakona SFRJ, ki smo jo sestavljali izključno samo profesorji za kazensko pravo jugoslovanskih pravnih fakultet. Ustava iz leta 1974 je namreč razdelila zakonodajno pristojnost za kazensko pravo tako, da je federaciji podelila pristojnost za splošni del (načela, kaznivo dejanje, kazenska odgovornost, kazenske sankcije) in za nekaj poglavij posebnega dela (zoper varnost države, zoper človečnost in mednarodno pravo itd.), vsa druga poglavja pa so pripadla zakonodaji republik in avtonomnih pokrajin. Osnutek zveznega kazenskega zakona je bil prežet z demokratičnimi načeli zakonitosti, legitimnosti, krivdne odgovornosti in humanosti. Delovna skupina je predložila tudi spremembe za poglavje o kaznivih dejanjih zoper varnost države (politični delikti), a tedaj niso bile sprejete. (Mimogrede, ti predlogi so bili leta 1990 sprejeti v slovenski skupščini in posredovani v zvezno skupščino, ki pa jih je sprejela šele leta 1991, ko je bilo že prepozno.) V Sloveniji po letu 1977 in na podlagi tega zakona ni bil več nihče obsojen za kakšen politični delikt.

V letih od 1974 do 1978 sem vodil tudi strokovno delovno skupino za izdelavo osnutka prvega slovenskega kazenskega zakona v naši zgodovini. To še ni tako daleč v preteklosti, da se udeleženci teh dogajanj in tisoči študentov, ki sem jim ta predmet predaval, ne bi več spominjali mojih izvajanj in njihove demokratične usmerjenosti ter naravnanosti v varstvo človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Najbrž ni naključje, da so mi tudi novoizvoljeni nosilci oblasti zaupali vodenje strokovne delovne skupine za pripravo osnutka prvega popolnega kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki je začel veljati 1. januarja 1995.

Prosim bralce, naj tega besedila ne razumejo kot samohvalo, ki mi je zoprna, marveč kot nujno pojasnilo s podatki, ki sem ga prisiljen objaviti, da se neresnice in polresnice ne bi zdele tako nesporne, kot se je to zgodilo gospe Romani Jordan Cizelj.