Paco Pena velja za enega največjih ambasadorjev flamenka in je prejemnik najbolj prestižnih nagrad, njegova skupina Paco Pena Flamenco Dance Company pa po vsem svetu žanje uspeh za uspehom. Njegovo precizno in tehnično dovršeno igranje kitare za mnoge predstavlja ideal. Globoko vpet v tradicijo je na neki način prenašalec izročila flamenka, tistega že skoraj izgubljenega in pozabljenega.

Ob njegovem igranju je težko ostati ravnodušen, saj skozenj flamenko spregovori kot pri nikomer, in to je bilo nesporno slišati in občutiti tudi na koncertu, saj španski kitarski virtuoz izjemno precizno krmari med tradicijo, bogato folkloro flamenka, in inovativnostjo, vendar je hkrati z nogami trdno na zemlji kot esenci vsakega flamenka. Nezmotljivo njegovi melodični pasusi, samotni kriki bolečine odsotnega pevca ("siguiriyas"), ki jih mehko prekinja vzhičena eksplozija ritma ("bulerias"), nadaljujejo tradicijo velikega mojstra in vzornika Ramona Montoye. V tem dvogovoru je nastajal svet flamenka, Andaluzija pred očmi tistih, ki so dopustili, da jih prevzame zvok kitare.

Odigral je praktično vse zvrsti flamenka (alegrias, tangos, tarantas, soleas, faruccas, columbianas...) in na neki način tudi pedagoško zaokrožil spoprijem z bogato zgodovino in izročilom flamenka, ki s svojo komunikativnostjo briše meje med znanim in neznanim. Med koncertom je po uvodni "uglasitvi" občinstva v intimnem vzdušju dvorane, ki je pozorno spremljala in skoraj dihala vsak ton, spregovoril o izvoru flamenka, o njegovi izredno bogati folklori, od koder črpa svojo moč, ter poudaril vlogo pevca, plesalca in kitarista, ki šele vsi skupaj sestavljajo flamenko.

Eden vrhuncev večera je bila priredba pesmi pionirja flamenko kitare Ramona Montoye, ki je postavil ta inštrument v ospredje in znal z njim zapolniti vrzel, ki je nastala ob odsotnosti pevca in plesalca. Izredno občuten in čustveno močan biser, pri katerem je bila tišina le eden od tonov, eden od udarcev po struni, čeprav nemi. Resnično mistična izkušnja. Menjava melodičnih pasusov s sunkovitimi, a hkrati presenetljivo nežnimi in mehkimi udarci po strunah. Pena je v čustveno nabitih delih utišal metronom v sebi ("compas") v tolikšni meri - ponazarjali so ga občasni udarci prstov ob kitaro - da je bilo skoraj slišati glas pevca.

Nadaljeval je z lahkotno in vedro columbiano, ki je tudi s svojo melodičnostjo in tehnično zahtevnostjo med občinstvom sprožila val navdušenja. Nikakor ni končal pompozno, vendar navdušujoče z izvedbo dveh tradicionalnih zvrsti (obdržali sta se po zaslugi pesnika Fernanda Garcie Lorce, ki je veliko prispeval pri ohranjanju izročila, še zlasti s svojim cante jondo), pri čemer so se v zadnji menjavali udarci po strunah in po trebuhu kitare ter nadomeščali plesalčeve udarce pet ob tla. Močan naboj, poln strasti, ki je dvignil občinstvo, da je zahtevalo bis. Flamenko je v soboto dobil sogovornike in, verjamem, tudi oboževalce.