Tako se po eni strani zdi, da je urnik napolnjen do verjetno skrajne meje, ki je ob trenutni zasnovi Borštnikovega srečanja sploh še mogoča in za obiskovalce ter organizatorje tudi dovolj "prebavljiva": sedemnajstim predstavam (od tega je enajst tekmovalnih) uradnega selektorskega izbora se pridružuje še vrsta različnih spremljevalnih dogodkov, ki segajo od uprizoritev iz dodatnega programa in gostovanj v okolici do vsakodnevnih strokovnih pogovorov o predstavah ali predstavitev knjig, ki so kakor koli povezane z dramatiko in gledališčem. Ali, povedano drugače ker Borštnikovo srečanje letos traja manj kot dva tedna (s podelitvijo nagrad in razglasitvijo dobitnice Borštnikovega prstana za življenjsko delo se bo sklenilo v sredo), se na njem tako rekoč vsak dan zvrsti kakšnih pet ali šest dogodkov, kar je več kot dovolj tudi za najbolj zagrizene ljubitelje gledališke umetnosti. Po drugi strani pa ravno ta zgoščenost prispeva k vzdušju, primernemu za tak festival: morda to ni več množično druženje gledališčnikov iz vse Slovenije, kot je bilo nekoč in po kakršnem se marsikomu toži še zdaj; toda ob upoštevanju spremenjenih razmer v gledališki produkciji in družbi nasploh se zdi, da Borštnikovo srečanje vendarle dovolj ustrezno opravlja svoje poslanstvo nacionalnega gledališkega festivala kljub vselej prisotni možnosti izboljšav; za nekatere od njih se je festival v zadnjih letih že potrudil.

Med slednjimi lahko vsekakor omenimo izboljšano sodelovanje z akademijo: tradicionalnemu dnevu AGRFT, na katerem se varovanci akademije predstavijo s svojimi lanskimi produkcijami, se je pridružilo še izdajanje festivalskega biltena, ki ga urejajo študentke z oddelka za dramaturgijo, letos pa so uresničili tudi pobudo za pripravo strokovnih srečanj, ki je prišla s strani AGRFT. Tako je bila minula sreda na Borštnikovem srečanju v precejšnji meri posvečena celodnevnemu simpoziju Gledališče in politike predstavljanja, na katerem se je v skupni organizaciji festivala in oddelka za dramaturgijo AGRFT zvrstilo kar sedemnajst nastopajočih referentov, ki so se v svojih bolj ali manj tehtnih, vsebinsko precej raznovrstnih in ne nazadnje pogosto tudi dokaj izzivalnih prispevkih dotaknili številnih preteklih in sedanjih vidikov (ne le slovenskega) gledališkega uprizarjanja ter njegovih širših družbenih navezav. Na tem mestu je sicer nemogoče vsaj za silo povzeti obilje idej, razmišljanj in refleksij, ki so jih prispevali zbrani in so na trenutke sprožile tudi precej živahno razpravo, saj bi si marsikatera od njih zaslužila obširnejši povzetek, vključno z uvodnim predavanjem Gledališče, politika, stvarnost, fikcija, s katerim je simpozij odprl akademik dr. Taras Kermauner, sicer osrednji premišljevalec slovenske dramatike, pa tudi literature in kulturne zgodovine nasploh.

Omeniti velja dobro obiskanost omenjenega simpozija, ki dokazuje, da zanimanja za temeljitejši premislek o položaju gledališča ne manjka. Sicer pa to velja tudi za vse druge dogodke na Borštnikovem srečanju: dvorane so polne tako rekoč na vseh predstavah (nekatere so bile razprodane že pred začetkom festivala), tudi tistih, ki niso del glavnega programa, dobrega odziva obiskovalcev, med katerimi je razveseljivo število mladih, pa so deležni tudi drugi dogodki.