Dr. Štangl, letnik 1920, se zazre v spomine. Vsakokrat, ko se mu utrne nova podrobnost, bliskovito dvigne glavo. Nad njim visi oljna slika barak, stisnjenih med visoke stene. "Sotesko Pasice smo izbrali, ker je bil dostop vanjo skrit in zaprt, hkrati pa je bila blizu ceste in ranjencev ni bilo treba nositi daleč po gozdu." Gradnjo je konec leta 1943 načrtoval primorski Slovenec dr. Viktor Volčjak. Lokacija je bila izbrana strateško, na prelomu med Primorsko in Gorenjsko.

Štangl je z Volčjakom sprva sodeloval v bolnišnici v Cerknem, vendar so se po dveh nemških napadih morali umakniti v gozdove. Sotesko Pasice so jim svetovali okoliški kmetje. "Res, da je skrita med skale," se nasmehne Štangl. "Vendar smo, ko smo prvič prišli tja, ugotovili, da le ni povsem neznana. Slovensko turistično društvo iz Trsta je že pred prvo svetovno vojno organiziralo izletniške pohode v to dolino. Našli smo tudi njihovo spominsko ploščo." Soteska je bila primerna, saj je skoznjo tekla pitna voda. Stari partizan pri tem plane v smeh. "Takrat pač nismo vedeli, kako močno lahko naraste potok, nad katerim smo postavili barake! Imeli smo srečo." Zgodilo se je šele po več kot šestdesetih letih. "Ta bolnišnica je v svobodi doživela zemeljski plaz in zdaj še povodenj. Takrat pa se nam ni niti sanjalo, kaj bi nas lahko doletelo." Pravi, da je imela Franja le eno slabo lastnost - za razliko od drugih bolnišnic v Rogu ali bolnišnice Pavle se iz soteske Pasice ni dalo nikamor umakniti. "Zato je dobila bolnišnica močno obrambo, ki je po oborožitvi ustrezala moči enega bataljona." Ob vhodu in na koncu kompleksa sta bila vkopana bunkerja s težkimi strojnicami.

Tudi ob vprašanju, kdo je načrtoval arhitektonsko zasnovo bolnišnice, se mora Štangl nasmejati. "Kaj si vendar predstavljate? Iz vasi smo pripeljali tesarja, s seboj je prinesel sekiro in oblič, pa je zbijal deske." Les so Volčjak, Štangl in štirje njuni kolegi v sotesko znosili iz bližnje lesoreznice. "Najprej smo seveda postavili le eno barako, nato še eno, bolnišnica je rasla po sprotnih potrebah. Na strehe smo položili veje in zasadili kakšno smrekico. Določili smo človeka, ki je skrbel za kamuflažo." Z namembnostjo prostorov glede na medicinsko doktrino se niso pretirano ukvarjali. "Sprašujete z očmi, vajenimi današnjih bolnišnic. Ni bilo pomembno, kje bo operacijska soba in kje soba za osebje. Bistveno je bilo, da so imeli ranjenci mir in da so bili na varnem." Partizanska bolnišnica Franja velja za presežni civilizacijski dosežek, spomenik človeštvu in človečnosti, odpovedala ni niti v najtežjih pogojih. "Če imate vojsko in ne poskrbite za ranjence, morale ni," je pragmatičen dr. Štangl. "To je slovenska vojska hitro ugotovila." Zdi pa se mu, da svet na človečanske vrednote, ki izvirajo iz upora proti totalitarnemu nasilju, tudi hitro pozablja. "Kar počnejo zdaj z muslimani v Guantanamu, ni normalno," odkima z glavo. "Potem se pa čudijo, da je odpor vedno večji."

Bolnišnica Franja se je začela razvijati s prihodom zdravnice Franje Bojc Bidovec, ki je bolnišnico prevzela januarja 1944. "Bila je dobra zdravnica in dobra organizatorka. Sanitetni material je naročila iz Furlanije. Postavili so dinamo, ki je proizvajal električno energijo. Iz Žirov so pripeljali rentgenski aparat, s katerim so zdravniki ugotavljali, ali so kosti zdrobljene. Skozi bolnišnico je šlo vsaj osemsto ranjencev."

Štangl, ki je kasneje delal kot zdravnik za pljučne bolezni na Golniku, pravi, da so se v Franji ukvarjali predvsem s prestrelnimi ranami, sicer pa so bili partizani redko bolni. "V takšnih razmerah vam telo ne dovoli, da bi zboleli. Psihosomatskih obolenj kljub nenehnemu stresu tako rekoč nismo poznali. Psiha je delovala povsem drugače: skoncentrirali smo se na to, da bi dosegli svobodo."

Dr. Volčjak je po vojni izdelal primerjalne analize in ugotovil, da smrtnost in komplikacije v Franji niso bile dosti večje od dosežkov vojaških bolnišnic, ki so jih tedaj imele druge, organizirane armade. "Veliko smo se naučili. Vojna kirurgija je gotovo pognala napredek kirurgije po vojni," pravi Štangl. Mnogokrat pa so tudi improvizirali. "Zgodbe, da so morali ranjenci pred operacijo namesto anestezije spiti kozarec žganja, povsem držijo," se nasmehne. "Spomnim se prve amputacije, ki jo je v Franji, še preden je bila do konca postavljena, izvedel dr. Volčjak. Od nekod je privlekel žago in človeku enostavno odrezal roko." V bližini so kasneje organizirali posebno pokopališče za odrezane ude.

Dr. Štangla je z izkušnjami iz Franje in medicinskega dela na terenu poveljstvo partizanske vojske kasneje poslalo na Jelovico, kjer so zgradili še eno tajno bolnišnico. "Tako dobro smo jo skrili, da je deset let po vojni nismo več našli," se smeji.

Pacienti

"Hodili smo tod okoli, vendar za samo bolnišnico nismo vedeli," se spominja Edi Šelhaus, partizan, medvojni fotoreporter in snemalec. Šelhaus se je med drugo svetovno vojno nekaj časa gibal po Škofjeloškem hribovju. "Vsi partizani smo vedeli, da imamo bolnišnice, vendar podrobnosti nismo poznali. Tudi če je bil kdo ranjen, so ranjencem, preden so jih odnesli do bolnišnice, zavezali oči." Konspiracija je bila nujna.

"Bilo je sredi ofenzive, pozimi 1945," se spominja prvoborec Niko Kavčič. "Eden od odredov partizanske vojske se je umaknil proti Črnemu vrhu. Ponoči je moja žena tam rodila hčerko. Prek kurirskih zvez sem dobil sporočilo o rojstvu. Nekaj ur po rojstvu so ju odpeljali v Franjo. S hčerko sta v Franji preživeli ofenzivo."

"Bolnišnica Franja predstavlja nekaj neverjetnega, vendar resničnega," pravi Šelhaus. Po vojni je dolga leta zbiral gradivo o zavezniških pilotih, sestreljenih nad Slovenijo. Eden izmed njih, Harold Adams, se je zdravil v Franji. "Adams je vsak dan v posteljo vrezal črtico, da je štel, koliko časa je v bolnišnici. Do konca bivanja v Franji se je ob pomoči priročnika, ki so ga imeli piloti, nekaj malega naučil govoriti v našem jeziku. Danilu Šuligoju, bolničarju, ki ga je nosil, je rekel: 'Krava partizanski avion, sto godina hoditi, predno priti Amerika'," se spominja Šelhaus. "Danilo si je do svoje smrti prizadeval, da bi bila Franja vpisana v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine."

"Gre za neverjetno željo slovenskega človeka, ki hoče ostati na svoji zemlji, ki hoče ostati živ. Bolnišnica Franja je sinonim za humanost, bitko za življenje slehernega človeka, tudi dojenčka. Za moralo nas, borcev, je bilo neprecenljivega pomena, da smo vedeli, da nam bo, če bomo ranjeni, nekdo priskočil na pomoč. Da ne bomo prepuščeni sami sebi. Takšne zavesti, kako pomembna je skrb za sočloveka, nisem izkusil nikdar kasneje," pravi Niko Kavčič, ki je Franjo Bojc Bidovec srečal januarja 1944. "Takrat se je zadrževala na Gorenjskem. Organizirati bolnišnico, to je podvig. Vse se je odvijalo v globoki ilegali. Iskala je pomoč, organizirala je kurirske poti, osebje, preskrbovalne poti za najrazličnejši sanitetni material."

Kako je to mogoče?

V torek je izginila tudi Franja. Štangl pravi, da ga skrbi, kako bodo muzealci njihov dosežek ponovili. "Baje je vlada obljubila denar," se nasmehne. Noče reči, da denar ne pomaga. Pravi, da je gesta lepa. Vendar nam da vedeti, da do deske natančno ve, kako težko jo je bilo postaviti. "Tujci, ki so si po vojni ogledovali ta spomenik, so se čudili, kako je bilo kaj takega sploh mogoče." Za trenutek premolkne. "Mogoče je bilo, ker smo imeli podporo v ljudeh."