Tam se prvič srečata Bernard Dicken (Sumner) in Peter Hook ter že naslednji dan ustanovita skupino. S prihodom Stephena Morrisa in Iana Curtisa dobi skupina končno obliko in kmalu prevzame ime Joy Division. Med dvainštiridesetimi obiskovalci v dvorani sedi tudi diplomant univerze v Cambridgeu in voditelj razvedrilne televizijske oddaje Tony Wilson. Navdušen nad prikazanim se sooči s povratno informacijo, da vidi na odru prihodnost rock'n'rolla. Nekaj mesecev pozneje skupino Sex Pistols premierno gosti v svoji oddaji So It Goes. Združeno kraljestvo takrat prvič zasliši glasno zahtevo po anarhiji (Anarchy in the UK).

Po labodjem spevu punka se Tony Wilson večkrat preroško orientira v času. Na pogorišču kluba Electric Circus - katerega zadnji dnevi so zabeleženi na izjemnem 10-inčnem minialbumu s skupinami Buzzcocks, Warsaw, The Fall ter pesnikom Johnom Cooperjem Clarkom - je izdelal model za založbo in klub (Factory), v katerem bi dobile priložnost v glavnem lokalne skupine; pozneje je sledil duhu časa (oziroma je bil nekaj korakov pred njim) ter regionalizem in podobno politiko prenesel v osemdeseta leta (Hacienda). Izjemno uspešnim idejam pa je težko sledil po finančni plati. Če se je pri Sex Pistols končalo s hudimi obtožbami, pri Joy Division s samomorom Iana Curtisa, se je večina projektov pri Wilsonu končala z bankrotom. V enem zadnjih intervjujev je dejal: "Sem edini človek v glasbeni industriji, ki ni nikoli zaslužil nobenega denarja. Vedno sem govoril, nekateri dobro zaslužijo, drugi se vpišejo v zgodovino. Kar je smešno, dokler ne ugotoviš, da nimaš več denarja, da bi se obdržal pri življenju."

Simon Reynolds v svoji študiji Rip It Up and Start Again (Postpunk 1978-1984) razpravlja o temeljnih izhodiščih postpunkovske ideologije: "Izvirni postpunk se ni učil s plošč in ni imel trdnih zgledov. Izvirni postpunk je z etiko 'naredi sam' glasbo na novo izumil." S temi mislimi je najlepše opisal motive, ki so Tonyja Wilsona prepričali, da je vse svoje prihranke namenil za razvoj manchestrske glasbene scene. Na tak način jo je postavil na zemljevid in še danes velja, da gre za najpomembnejšo nelondonsko glasbeno gibanje po prodoru beatlesov v začetku šestdesetih let. Medtem ko so bile večje punkovske in novovalovske skupine tistega časa že varno pospravljene pri velikih založbah, je še z nekaterimi lokalnimi somišljeniki leta 1978 ustanovil ljubiteljsko gramofonsko družbo Factory Records in rekrutiral genialnega glasbenega producenta Martina Hanetta. Politika založbe je omogočila prodor izvajalcem z mogoče nekoliko slabšim znanjem igranja inštrumentov, vendar z inovativnimi idejami in dovolj poguma za nastopanje. Miselni pluralizem je kmalu pokazal zadovoljive rezultate, zlasti ko je v studio vstopila skupina Warsaw (Joy Division) z manično depresivnim kolerikom in epileptikom Ianom Curtisom na čelu. Z izjemnim občutkom za trende v nastajanju je zelo hitro prebolel nastalo krizo po Curtisovi smrti; še več, z novonastalimi New Order - ti so založbi prinesli tudi največji prodajni uspeh z 12-inčnim maksisinglom Blue Monday - se odpravi na raziskovanje nove oblike glasbeno-plesnega hedonizma - iz klubov v ZDA uvoženega acid house gibanja. "Mladina hoče plesati. Treba jim je omogočiti prostor za ples in vse bo v redu." S temi besedami je napovedal beatifikacijo ritma in vzpon didžejevske kulture v prostorih kluba Hacienda (1982). Vendar so ga številni strelski obračuni med preprodajalci v njegovem klubu, kjer so gostje veliko raje zapravljali denar pri razpečevalcih ekstazija kot za točilnim pultom, in dejstvo, da je v drugi polovici osemdesetih let uspešnost založbe slonela na eni sami (problematični) skupini Happy Mondays, postopoma pripravili k bankrotu, tako Factory Records (1991) kot Haciende (1997).

V novem tisočletju je s filmom 24-urni žurerji njegov fenomen poustvaril režiser Michael Winterbottom. Četudi je imel pregled nad produkcijo filma in je na podlagi scenarija napisal krajšo avtobiografijo z naslovom What the Sleeve Notes Never Tell You (2002), je bil kritičen do "pretirano kulturnega, izobraženega in pretencioznega karakterja" svojega lika. Pred dobrim mesecem je Shaun Ryder oznanil, da je Tony Wilson zbolel za rakom na ledvicah. Desetega avgusta je zaradi infarkta umrl v mestu, katerega ime je ponesel v svet.