Marsikdo je bil presenečen, ko sem mu odvrnil, da sem nad papeževim stališčem, ki sicer ni tako novo, kakor se hitro pozabljivemu medijskemu svetu zdi, navdušen. Kako vendar more biti kristjan, ki ima svojega verskega poglavarja na desnici Boga Očeta v nebesih, ne pa za pisalno mizo v Bizancu (Istanbulu), Rimu ali Wittembergu, navdušen nad trdimi besedami človeka, ki se ima in ga njegovi pripadniki imajo za Kristusovega namestnika na zemlji in ga celo imenujejo »sveti oče«, torej tako, kakor je Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi v Evangeliju po Janezu imenoval svojega nebeškega Očeta, kar je s svetopisemskega vidika čisto bogokletje?
Dokument kongregacije za nauk vere, ki jo je pred nastopom službe rimskega škofa načeloval tedanji kardinal dr. Joseph Ratzinger – danes preimenovani Benedikt XVI., o enkratnosti katoliške cerkve, ki je izšel 10. julija 2007, ni nobena novost, saj je izpod istega peresa sedem let prej izšel dokument Dominus Iesus (Jezus Gospod), v katerem so bile izrečene natanko iste trditve kakor v sedanjem dokumentu. Tako nad tedanjim kakor tudi nad sedanjim sem navdušen zato, ker vnaša v religiozni svet jasnost, ki jo vzporedno »ekumensko« prizadevanje iste rimske cerkve kali in ustvarja zavajajoč vtis, kakor da se ta odreka svoji ekskluzivnosti in svoji oblastni pretenziji v smislu najvišje religiozne instance sveta onkraj vseh religijskih razlik in posebnosti. Nad dokumentom sem navdušen tudi zato, ker bi imela cerkev, ki ga je izdala, ko bi sama res bila Kristusova ustanova, dejansko prav, da tistim, ki od pravega nauka odstopajo, ne morejo veljati za resnično cerkev. Skratka: če bi imela rimska cerkev, ki jo vodi eden največjih teologov našega časa prof. dr. Joseph Ratzinger, prav v odnosu do Kristusa in njegovega evangelija, potem bi imela prav tudi v tej svoji jasni ograditvi od vseh drugih ustanov, ki se sicer tudi imajo za cerkev. A celo če rimska cerkev nima prav v odnosu do Kristusa in tako sama prva ni resnična cerkev, kar je moje trdno prepričanje, je treba ta dokument pozdraviti, ker vnaša jasnost o hotenju in resničnih namenih te ustanove.
Ključno vprašanje je torej: kaj bi o ustanovi s sedežem v Rimu in z vrhovnim poglavarjem na vatikanskem griču rekel Gospod Jezus sam, ko se nanj enako sklicujejo cerkve, ki to v resnici niso, kakor tudi dejanska, od Kristusa ustanovljena in od Svetega Duha vodena Cerkev, ki to je, edina in nerazdeljena, z zagotovilom obstoja do konca časov? Seveda nimamo Jezusovih stavkov, ki bi neposredno komentirali to, kar bo šele stoletja po njegovi smrti in vstajenju zraslo med razvalinami nekdanje prestolnice antičnega sveta, v Rimu. Imamo pa posredne stavke, ki so dovolj jasni, da jih lahko uporabimo tudi pri presoji rimske ustanove. Eno takih mest je Jezusov pogovor s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku. Ta žena ni bila samo zvita grešnica, bila je tudi modra iskalka, ki je znala vprašati bistvene stvari in je z odgovori znala tudi prav urediti svoje življenje. V 4. poglavju Janezovega evangelija beremo njeno vprašanje, do kakršnega se vsa farizejska elita ni znala dokopati: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Če bi hoteli to vprašanje napolniti z današnjimi danostmi, bi se morda lahko glasilo nekako takole: Naši očetje so častili Boga v katoliški cerkvi in njenih hramih; se udeleževali velikih romanj, procesij in shodov, hodili na kraje prikazovanj, se oskrbeli z lurško vodo, medžugorskimi kamni ali z relikvijami, ki jih prodajajo po katoliškem svetu; drugi ga častijo v mošejah in džamijah, se udeležujejo romanj v Meko, se petkrat na dan klanjajo proti vzhodu in sprejemajo vseh pet stebrov islamske vere; spet drugi pa ga častijo v naravi, z obujanjem starih kultov in obredov, z oživljenimi druidskimi rituali, z ezoteričnimi praksami, z jogo in meditacijo – a povej, kje ga je treba častiti v resnici!
Oglejmo si najprej Jezusov odgovor, kakršnega imamo zapisanega v Bibliji: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.« Torej ne v materiji (kamnitih stavbah, zlatem posodju, škrlatnih oblačilih – da o denarju in delnicah ne govorim), ampak v duhu. Ne v lažeh in izmišljijah, teoloških spekulacijah in fantazijah, ampak v resnici razodete Besede, kakor jo imamo v Bibliji.
Oglejmo si še drugo mesto, kjer Jezus jasno pove, kaj je lahko njegova skupnost, njegova Cerkev in kaj ne. Ko je mati Zebedejevih sinov Jakoba in Janeza stopila h Gospodu, da bi izposlovala ugodno vodilno mesto za svoja fanta, je Jezus to priložnost uporabil za dokončen obračun z vsakršnim karierizmom, z imenitnostjo služb in z vsakršnim gospodovanjem. Takole ga slišimo v Matejevem evangeliju: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Jezus je nedvoumen: ustanova, ki pozna in deli ugledne službe, visoke naslove in odlikovanja, ki omogoča in celo spodbuja karierizem in oblastnost, ni njegova in se po nobeni logiki ne more imeti za Cerkev.
Še eno mesto pri Mateju si oglejmo – numero Deus impare gaudet (število tri Bogu ugaja, Vergilij, Ekloge) – kaj meni Jezus o naslovih in imenovanjih v cerkvah, ki to v resnici niso: »Vi pa si ne pravite 'rabi', kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite 'vodnik', kajti eden je vaš Vodnik, Mesija.« Saj ni treba več razlagati. Kdor hoče videti, bo videl, kdor noče, ga tudi Jezusov nastop v živo ne bi prepričal.
Profesor Ratzinger ima prav: resnična Kristusova Cerkev je samo ena. A ta za svoj temelj in za svojo glavo nima človeka na »Petrovem stolu«, saj pozna Jezusov nauk samo en stol, o katerem govori knjiga Razodetje: »Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem.«stavkov, ki bi neposredno komentirali to, kar bo šele stoletja po njegovi smrti in vstajenju zraslo med razvalinami nekdanje prestolnice antičnega sveta, v Rimu. Imamo pa posredne stavke, ki so dovolj jasni, da jih lahko uporabimo tudi pri presoji rimske ustanove. Eno takih mest je Jezusov pogovor s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku. Ta žena ni bila samo zvita grešnica, bila je tudi modra iskalka, ki je znala vprašati bistvene stvari in je z odgovori znala tudi prav urediti svoje življenje. V 4. poglavju Janezovega evangelija beremo njeno vprašanje, do kakršnega se vsa farizejska elita ni znala dokopati: "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." Če bi hoteli to vprašanje napolniti z današnjimi danostmi, bi se morda lahko glasilo nekako takole: Naši očetje so častili Boga v katoliški cerkvi in njenih hramih; se udeleževali velikih romanj, procesij in shodov, hodili na kraje prikazovanj, se oskrbeli z lurško vodo, medžugorskimi kamni ali z relikvijami, ki jih prodajajo po katoliškem svetu; drugi ga častijo v mošejah in džamijah, se udeležujejo romanj v Meko, se petkrat na dan klanjajo proti vzhodu in sprejemajo vseh pet stebrov islamske vere; spet drugi pa ga častijo v naravi, z obujanjem starih kultov in obredov, z oživljenimi druidskimi rituali, z ezoteričnimi praksami, z jogo in meditacijo - a povej, kje ga je treba častiti v resnici!
Oglejmo si najprej Jezusov odgovor, kakršnega imamo zapisanega v Bibliji: "Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." Torej ne v materiji (kamnitih stavbah, zlatem posodju, škrlatnih oblačilih - da o denarju in delnicah ne govorim), ampak v duhu. Ne v lažeh in izmišljijah, teoloških spekulacijah in fantazijah, ampak v resnici razodete Besede, kakor jo imamo v Bibliji.
Oglejmo si še drugo mesto, kjer Jezus jasno pove, kaj je lahko njegova skupnost, njegova Cerkev in kaj ne. Ko je mati Zebedejevih sinov Jakoba in Janeza stopila h Gospodu, da bi izposlovala ugodno vodilno mesto za svoja fanta, je Jezus to priložnost uporabil za dokončen obračun z vsakršnim karierizmom, z imenitnostjo služb in z vsakršnim gospodovanjem. Takole ga slišimo v Matejevem evangeliju: "Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." Jezus je nedvoumen: ustanova, ki pozna in deli ugledne službe, visoke naslove in odlikovanja, ki omogoča in celo spodbuja karierizem in oblastnost, ni njegova in se po nobeni logiki ne more imeti za Cerkev.
Še eno mesto pri Mateju si oglejmo - numero Deus impare gaudet (število tri Bogu ugaja, Vergilij, Ekloge) - kaj meni Jezus o naslovih in imenovanjih v cerkvah, ki to v resnici niso: "Vi pa si ne pravite 'rabi', kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite 'vodnik', kajti eden je vaš Vodnik, Mesija." Saj ni treba več razlagati. Kdor hoče videti, bo videl, kdor noče, ga tudi Jezusov nastop v živo ne bi prepričal.
Profesor Ratzinger ima prav: resnična Kristusova Cerkev je samo ena. A ta za svoj temelj in za svojo glavo nima človeka na "Petrovem stolu", saj pozna Jezusov nauk samo en stol, o katerem govori knjiga Razodetje: "Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem."
