Sprejema se novi Zakon o šolstvu, Zakon o financiranju v vzgoji in izobraževanju (ZOFVI) in sprejemajo se novi učni načrti. Vse hkrati in vse meseca junija, ko je v šolstvu pravzaprav daleč najmanj časa, ker smo učitelji preobremenjeni z vsem drugim delom.

Omejila se bom na učne načrte, katerim želijo dodajati snov, čeprav je tudi ZOFVI stvar, zaradi katere bi se lahko zjokali.

Že zdaj so obstoječi učni načrti prenatrpani s snovjo. Devetletka je zastavljena preobsežno. Komaj nekaj jemljemo, moramo naslednjo uro že obravnavati nekaj novega. Časa za utrjevanje ni v nobenem razredu. Niti v prvem, v vsakem višjem še toliko manj. Otroci so zelo obremenjeni, to ve vsak starš otroka, ki hodi v osnovno šolo. Zavod in ministrstvo sta želela spremeniti učne načrte zato, ker so mednarodni testi pokazali, da naši otroci premalo znajo, ali vsaj manj od povprečnih Evropejcev. Vendar je učiteljem jasno tudi to, da naši otroci ne morejo dosegati tako dobrih rezultatov, ker gradimo njihovo hišo znanja preveč na široko, naši otroci morajo znati tako obsežno in v detajle vse reči, ki jih posledično pozabijo čez en teden, da ne zgradijo dobrih osnov. Če želi človek imeti dobre osnove, mora stvari ponavljati, utrditi in ponotranjiti. Naši otroci nimajo odmerjenega veliko časa za utrjevanje in poglabljanje. Naš učni načrt tega ne dopušča v prav veliki meri, lahko rečem, da je v resnici časa za to minimalno, zaradi količine snovi, ki se jo obravnava. Jasno, da potem ni kvalitete. Druga stvar je ta, da v nekaterih določenih stvareh tudi Evropa sili otroke čez meje razvojnih stopenj, vendar jim za to dajo vsaj dovolj časa za utrjevanje in več učiteljev v razred. Pri nas pa bi radi kvantiteto, saj nobeden od strokovnjakov ne popusti pri svojih urah niti za eno samo samcato vsebino, in še kvaliteto. Če temu dvojemu dodamo neustrezne izbire starostne stopnje otrok in neustrezne normative, smo globoko tam, kjer sonce ne sije. Ni možnosti, da bi se otrok sploh lahko dobro in poglobljeno naučil snov dolgoročno. Ali je vredno žrtvovati otrokov normalni razvoj, zato da se bo peščica otrok pohvalila, da res ogromno zna, na račun žrtvovanja prostočasnih dejavnosti, neprestanega učenja? Nikakor ne, to zame ni cena in dvomim, da je za večino učiteljev, zato pa se ne strinjajo s spremembami, ker so najprej ljudje in šele potem ambiciozni poslovneži. Učitelji se dobro zavedajo, da v primeru, da bi bili sprejeti novi učni načrti, ki snovi niso odvzeli, temveč dodali, to ne bi prineslo več znanja, prineslo pa bi več papagajskega učenja in več stresa - otrokom in posledično družinam. In v končni fazi, četudi bi vsa Evropa znala že pri petih letih in pol računati do 20, ali nam je to potrebno? Ali moramo skočiti iz enajstega nadstropja na glavo, ker je skočila Evropa? Je to nujno dobro za nas? Ali bo otrok zato v življenju kaj slabše živel, kaj manj dosegel, bo dolgoročno kaj manj znal, bo kaj manj srečen, če se eno leto kasneje kot neki Šved nauči brati ali seštevati do 20, 100, milijon, poznal anatomijo ali računal z decimalkami in ulomki?

Mislim, da niti slučajno. Torej trdim, da ne gre za učiteljsko nepoznavanje vzrokov, ampak za nestrinjanje s snovalci sprememb, ki je med učitelji zelo veliko. Slišala sem po TV in brala v časopisih, da se učitelji s tem ukvarjamo že vse leto. To je laž. Zavajanje javnosti. Grdo se mi zdi to. Učitelji vse Slovenije nismo bili seznanjeni s konkretnimi predlogi sprememb učnih načrtov prej kot aprila, pa še tedaj smo se na primer v prvih in drugih triadah morali razdeliti na skupine, ki so morale v 50 minutah prebrati, primerjati, predstaviti in analizirati nove predlagane spremembe za vse tri razrede za vse predmete drugim skupinam, ki učnih načrtov niso imele možnosti niti prebrati.

Rekli so nam, da je manj ciljev, da je učni načrt zmanjšan, v resnici pa so nekatere cilje, ki jih morajo otroci doseči, samo slovnično združili v enega samega, otroci naj bi znali enako kot doslej, pri nekaterih predmetih pa so cilje dodajali (konkretno na primer prva triada pri slovenščini in matematiki...). Drugič smo lahko sodelovali na spletnem forumu Zavoda za šolstvo šele v mesecu juniju, vendar niti danes, 15. junija, učni načrt za matematiko še vedno ni objavljen, tako da ne moremo pošiljati predlogov za spremembe, saj učnega načrta v podrobnosti sploh ne poznamo, vemo samo za najbolj v nebo vpijoče predloge sprememb. Na omenjenem forumu, kjer naj bi sodelovali, se mi je tudi zgodilo, da so moj prispevek po objavi mnenja, ki zavodu ni ustrezalo, enostavno izbrisali. Nisem bila edina. Če dodam še to, da se je od vseh mnenj, pripomb in predlogov učiteljev, ko se je prenavljala obstoječa osemletka v devetletko, upoštevalo zgolj minimalno od minimalnega, ne verjamem, da sploh obstaja realna možnost, da bi mnenja učiteljev tudi upoštevali. Edini, ki lahko kaj spremenijo, so ljudje, javnost. Javnost pa o tem sploh nič ne ve… Vse se sprejema po hitrih postopkih, stran od oči javnosti… Sicer pa verjamem, da so tudi ljudje z zavoda v primežu. Ministrstvo pritiska nanje z ukazi, ki jih morajo izvršiti, sicer bodo posledice. Neki "strokovnjaki", ki so preučevali samo svoj predmet nekje v Evropi in vidijo predvsem in samo svoj predmet, ki ga morajo vsi otroci čim prej in čim bolje znati, pritiskajo nanje z druge strani, daleč najbolj pa pritiskajo nanje založbe, ki bi rade tiskale nove učbenike, saj od šolstva nimajo več dobička. V bistvu so nam to informacijo po nesreči povedali sami zavodovi delavci. Namreč, da se moramo hitro strinjati, ker so pritiski založb nemogoče hudi. Zdaj je samo vprašanje, koliko zavodu sploh pomenijo otroci. Kajti v končni fazi gre za njih. Za predlagane spremembe še niso razvojno zreli. Devetletka je bila zgrajena z namenom razbremenjevanja otrok, pa ni bilo čisto tako. Zgodilo se je prav nasprotno. Poriniti snov še kak razred nižje pa se mi zdi nezaslišano. Menda ne delamo nove šole samo za nadpovprečno nadarjene otroke, ali pač?