121 čevljev. Takole, na oko, 121 čevljev pomeni 37 metrov. Ker je globinomer pritrjen pod čoln, lahko prištejemo še dva metra. Čoln, ki je krožil kakšnih 300 metrov pred piransko Punto, se je premikal čisto počasi. Točka, nad katero je čoln drsel po gladini, je najgloblja točka slovenskega Jadrana. In tam spodaj, 39 metrov globoko, leži piramida. Prava, protitankovska piramida, visoka meter in pol. Na dnu morja leži natanko sedem let. Vse mogoče reči so se zgodile v teh sedmih letih. Kakšno miljo južno od potopljene piramide so se dogajali pomorski incidenti, slovenska tajna služba si je razbijala glavo z vprašanjem, zakaj se dogajajo pomorski incidenti, diplomaciji dveh držav sta razpravljali, kje naj poteka morska meja, policijski floti dveh držav sta grdo gledali druga proti drugi.

Vendar se je pred sedmimi leti pripetila nerodnost. Na piramido ni bila privezana nobena oznaka, ki bi potopljeni predmet povezovala z gladino. In koordinate piramide so se izgubile. Če kdo misli, da je slovensko morje majhno, se - če je treba najti izgubljeno piramido - moti. "Zgodba o potopljeni piramidi se je med potapljači spreminjala v mit. Spraševali so se celo, ali piramida res leži na dnu morja," je povedal Lean. Ugo je v vodo vrgel še eno utež. Obe uteži, ki sta švignili proti dnu, sta bili med seboj povezani. In potem je začel Ugo vrv zategovati. V nekem trenutku se mu je čez obraz sprehodil zadovoljen nasmeh. "Piramida?" sem vprašal.

"Ja. Zdi se mi," je kratko odgovoril.

Ugo Fonda velja za enega najbolj izkušenih slovenskih potapljačev. Gradil je pomole, postavljal kanalizacijske cevi, čistil je rešetke na hidroelektrarnah. Kot politično misleč naravovarstvenik je krajši čas predsedoval celo Zelenim Slovenije. "V tej globeli, nad katero smo, sem doživel že vse mogoče. Vidljivost je bila tudi 15 metrov. To je odlična vidljivost. Ali pa je bila čista tema. Včasih se ni videlo nič."

Maurizio Ruzzier, sodelavec Uga Fonde, je medtem lezel v suho potapljaško obleko. Oprtal si je pas s 17 kilogrami uteži, potem pa se je s čolna prevrnil v morje. In potonil proti dnu. Minilo je 20 minut. 25 minut. Je našel piramido? Naenkrat so se na gladini prikazali mehurčki zraka. "Na dekompresiji je," je razložil Ugo. "Na dolgi dekompresiji," je dodal čez nekaj minut.

"Je to dobro ali slabo?" me je zanimalo. Ugo je optimistično ugibal: "Najbrž je to dober znak." Še nekaj minut. In Maurizio se je prikazal ter veselo dvignil palec proti nebu. Našel jo je, izgubljeno piramido, potopljeno na najglobljo točko slovenskega Jadrana!

Nekaj je treba storiti

Bila je pomlad leta 2000 in v potapljaškem društvu Orka smo na dolgo in široko razglabljali, da je skrajni čas za kakšno zabavo. "Naredimo slavnostno akademijo ob 90. obletnici rojstva Jacques-Yvesa Cousteauja!" je izstrelil Botas. Cousteau, guru vseh profesionalnih in ljubiteljskih potapljačev, bi 10. junija 2000 dopolnil 90 let.

Nekako v tistem času sem srečal Uga Fondo. Da bi bilo nekaj treba storiti, je ugotavljal. Recimo to, da bi protitankovsko piramido potopili na najglobljo točko slovenskega Jadrana. Tisto ogromno protitankovsko piramido, ki je na slovenskih cestah ustavljala prodor jugoslovanskih tankov. Beseda je dala besedo. Ideja potapljaškega društva Orka, da bi ob obletnici rojstva slavnega potapljača sklicali slavnostno akademijo, je dobila nov pospešek. Cousteauju v čast bomo na dno Jadrana potopili piramido, smo sklenili vsi skupaj. Le še naloge si je bilo treba razdeliti. Ugo Fonda ni prav nič kompliciral. Seveda bom piramido spravil do najgloblje točke, je obljubil. "Najdi piramido in jo pripelji na pomol v Piran. Vse drugo je moja skrb."

Hm. Piramido naj najdem? S potapljaškim prijateljčkom Alešem sva sedla v avto in začela poizvedovati. Na mejnem prehodu Škofije so naju debelo gledali. "Dober dan, a se kje tu v bližini nahaja še kakšna piramida? No, tista piramida, ki je bila med vojno protitankovska ovira, saj veste." Niso vedeli. Protitankovske piramide so bile že nekaj let spravljene nekje drugje. Le da nihče ni vedel, kje. Tudi v Ankaranu, kjer je mornariška enota Slovenske vojske, niso imeli pri roki nobene protitankovske piramide. So se pa prijazno ponudili, da kakšno naredijo. "Par žakljev cementa, pa bomo zamešali beton." Potem sva nekje nad Fieso srečala voznika, ki je vešče upravljal bager. "A je kje kakšna protitankovska piramida?" sva ga zaslišala. In je nemudoma povedal, da jih je nazadnje par opazil na letališču v Portorožu.

In res so se za ograjo letališča skrivali najlepši primerki svoje vrste. Čudovite protitankovske piramide! Ravno takšne, kakršne potrebujemo za praznik! Le da so bile na oni strani ograje. In da so bile v lasti ministrstva za obrambo. Hja, ukrasti jih nisva mogla. In izkazalo se je, da protitankovska piramida ne meri pol metra. Meri meter in pol. Ne, protitankovske piramide ne moreš vreči čez ograjo in naložiti v prtljažnik.

Klical sem na sedež obrambnega ministrstva in začel barantati. Minister dr. Franci Demšar je ravno pospravljal pisarno, da bi posle predal novemu obrambnemu ministru iz vlade dr. Andreja Bajuka, Janezu Janši. Nacionalna varnost ne bo trpela, če gre ena protitankovska piramida na dno Jadrana, sem razlagal osebju iz kabineta ministra Demšarja. Argument je bil sprejet. Imamo piramido! Prijateljček Aleš, ki se spozna na organizacijo, je našel prevoz. In piramida je končala na pomolu v Piranu.

Potem je tisto gmoto betona vzel v roke Ugo Fonda. Bager je piramido vrgel s pomola v morje, Ugo je vse skupaj privezal na nekakšna padala, padala je napolnil z zrakom, piramido je elegantno dvignil, da je lebdela tik pod gladino, vse skupaj je privezal na čoln in odvlekel na točko pred piransko Punto. Lean Fonda je nekaj dni pred tem z globinomerom prekrižaril območje pred Piranom in iskal globel, kjer je morsko dno najbolj oddaljeno od gladine. Ko je Ugo piramido privlekel na izbrano točko, je v roke prijel zapleten sistem škripcev in počasi ter elegantno gmoto betona kontrolirano potopil na dno. Tam doli je bila videti še bolj veličastna kot na pomolu.

Morje je požrlo pravopisno napako

Kljub vsej eleganci potopitve piramide na najglobljo točko slovenskega Jadrana se je pripetila še ena nerodnost, o kateri naj bi zgodovina molčala. V potapljaškem društvu Orka smo sklenili, da bo na piramidi tudi pločevinasta ploščica, na kateri bo vgraviran narobe obrnjen slovenski grb, torej Triglav, ki ga je oblikoval potapljaški prijateljček Botas, zraven pa bo črno na belem pisalo, da gre za globinski rekord. "Najglobja točka slovenskega Jadrana," sem natipkal. In napis je šel k mojstru za izdelavo kovinskih ploščic. Ko je bila ploščica že narejena, me je spreletel srh. Se napiše "najglobja" ali "najgloblja"? Pravopis je bil neizprosen. Pravilno je "najgloblja". Na ploščici je bila pravopisna napaka. Mea culpa.

Ko je Maurizio našel izgubljeno piramido, je nanjo privezal vrv. Moram jo videti, se mi je motalo po glavi. Kaj je s ploščico? In kaj s pravopisno napako? Moj poklic zahteva, da se v problem poglobim. Četudi je treba 40 metrov globoko. Skočil sem v vodo. In s Cicem, fotografom, sva ob vrvi potonila proti dnu. Deset metrov. 15 metrov. In potem, kot da bi nekdo ugasnil luč. Videlo se je le dober meter. Vrv in zelenkasta vodna gmota. 20 metrov. 30 metrov. Še vedno samo vrv. Vodna gmota je postajala sive barve. 35 metrov. In potem se je prikazal obris izgubljene piramide. Res jo je našel! In čisto se je spremenila! Pred sedmimi leti je bil to lep primerek sivega betona. Zdaj pa je bila čisto zaraščena, pisana. Razni organizmi. Polži, školjke, spužve, rastline.

Mulj na morskem dnu je navadno precej dolgočasna reč. Če pa sredi mulja stoji nekaj konkretnega, betonska piramida denimo, se na tej konkretni gmoti naseli vse mogoče. Gledal sem polže, ki so lazili po piramidi, Lean pa je iskal aluminijasto ploščico s slovnično napako. Ni je našel. Kemični procesi, ki jih slanost morja pospeši, so požrli aluminij. In z njim tudi mojo pravopisno polomijo.

Lean, ki pri Seči upravlja ribogojnico brancinov in školjčišče, pa si je medtem ogledoval še živalske in rastlinske vrste, ki so se naselile na piramido. Nekje na vrhu so se prilepile ostrige. Nekoliko nižje so bili pedoči. Vmes so lignji obesili jajca in ta so kot grozdi plapolala v morskem toku. Sredi demografske eksplozije so lezli polži, voleki. Pa kačjerep. Na tistih dveh kvadratnih metrih stanovanjske površine je prostor našla morska kumara. Pa spužve. Maurizio je povedal, da je videl celo morskega konjička. "Nenavadno se mi je zdelo, da sem ga videl na tej globini," je dodal. In špar je plaval naokoli. Tu spodaj, 40 metrov globoko, morajo živali in rastline živeti v hudem razvratu, da so se tako razplodile.

Bilo je tik pred 25. junijem, državnim praznikom. Vendar je 25. junij v potapljaški zgodovini poseben dan. 25. junija 1997 je umrl Jacques-Yves Cousteau. Piramida je šla na dno 90 let po njegovem rojstvu. Deset let po smrti smo jo spet našli.

Dom za morska bitja

"Za večino morskih organizmov je značilna hiperprodukcija mladičev. Dozori le zelo majhen delež mladičev. Če pa imajo varen prostor, se življenje razbohoti," je razložil Ugo. Drži, celo protitankovska ovira, postavljena na sivo in zamuljeno dno, v nekaj letih postane atraktivno bivališče množice rastlinskih in živalskih vrst.

"Okolje v slovenskem Jadranu je degradirano in zelo obremenjeno, to je dejstvo. Zato so potrebni različni ukrepi. Po eni strani bi morali na okolje bolj paziti. Hkrati pa moramo vanj tudi aktivno poseči." Ugo Fonda se že nekaj let ukvarja z idejo, da bi v slovenskem Jadranu postavili umetni podvodni greben. "Umetni greben bi rastlinam in živalim dajal odlično zatočišče," je prepričan.

In kako bi to naredili? Vprašanje ga ni presenetilo. Prinesel je veliko škatlo z maketo podvodnega grebena, ki jo je pripravil za predavanje na sejmu Internautica. "Posamezne enote podvodnega grebena bi merile 5 krat 3 metre, visoke pa bi bile 3 metre." Medtem je plošče makete zlagal na stebre. "Oblika posamezne enote bi morala živalim omogočiti, da imajo zatočišče, da se lahko skrijejo, da lahko pobegnejo, da imajo mir pred plenilci. In da se lahko razmnožujejo. Ni nujno, da bi bila posamezna enota grebena ravno takšna, kot predlagam. Vendar oblika ni izmišljena. Je premišljena," je poudaril.

Na dno morja bi za začetek potopil 25 enot umetnega podvodnega grebena. Enote grebena, ki bi čez čas dobile podobo preluknjanih kubusov, bi bile druga od druge oddaljene nekaj metrov. "Število vrst raste sorazmerno z velikostjo površine, kjer lahko bivajo. In če bi začeli s 25 enotami, bi v nekaj letih potapljači z veseljem prihajali na obisk umetnega podvodnega grebena. Prepričan sem, da bi bilo na umetnem grebenu veliko življenja. Potem bi lahko greben povečevali. Slovenskega morja imamo 300 kvadratnih kilometrov in en kvadratni kilometer bi brez težav lahko namenili za umetni podvodni greben."