Srenja uživalcev otroške hrane pri nas se je namreč razdelila na dva dokaj antagonistična tabora, ki prisegata samo na svojo skledo in pljujeta v drugo. Moderna biblija Google daje prednost čokolinskemu taboru, saj iz svojih globin potegne približno 55.600 zadetkov, medtem ko jih imajo čokološenikovci približno 17.900.

Dvopolna razprava okoli prvenstva postane multikulturno vrvenje ob iskanju popolnega načina priprave. Veliko uživalcev je prepričanih, da naravni spremljevalec kašic ni mleko, ampak jogurt, sokovi ali kar voda. Še več razlik dopušča vprašanje gostote, pri čemer se ta razpenja od jušno redke čorbe, v katerih bi sledi kosmičev morali dokazovati s kemičnimi postopki, do zidarsko goste malte, iz katere ponosno štrli žlica.

Kosmičasta zgodba se je začela leta 1970, ko je medvedek Lino prvič pomigal s svojimi šapicami. V Kolinski so otroško hrano začeli pakirati leta 1975. Izvore ljubezni do kosmičev bi lahko iskali pri precej starejšem hitu otroške kulinarike - palačinkah.

Po besedah Marinke Škufca iz mirenskega obrata Droge Kolinske so zmešane sestavine za čokolešnik (osnova so pšenični zdrob, sladkor, čokolada v prahu, mleti praženi lešniki in manj masten kakav) namreč podobne masi za palačinke. To skuhajo, s čimer postane instantna, na sušilnih valjih pa posušijo in zvaljajo v papirju podobne plahte. Te mlini zmeljejo v vsem znane kosmiče.

Kolinska se je po nastanku svoje kašice lotila imperija čokolina s številnimi domislicami. Ena od njih je bila kartonska sestavljanka v škatli, zaradi katere so morale mame še pred odkritjem kinderjajčk z nakupi tolažiti mladež.

Precej bolj moderne so bile tudi njihove reklame. Medtem ko sta medvedek Lino in druščina prepevala "Čokolino, čokolino, vse naravno fino…", je na slovenskih ekranih sladka punčka ob večerih brbljala, da je čokolešnik kot velika čokolada z lešniki, Peter pa ga vsak dan je za večerjo.

Njena ljubka podoba se je vtisnila globoko v ljudska srca, tako globoko, da se je okoli nje oblikoval eden najbolj trdovratnih urbanih mitov. Po nesreči Adriinega letala na Korziki se je kot požar razširila vest, da je bil med potniki tudi čokolešnikov angel, kar še vedno verjame osupljivo število ljudi.

Vesna Zornik je danes še kako živa, posebno kadar kot pevka skupine Katalena vihra po odru. Še vedno se zelo živo spominja snemanja, po katerem so jo vrstniki vrsto let klicali kar čokolešnik. Menda so bile mame silno jezne, ker si je na televiziji bradico obrisala ob krožnik, mularija pa je to navdušeno posnemala. Ravno zaradi takrat neobičajne javne izpostavljenosti njena družina ni nikoli zanikala korziškega mita, saj so ji želeli prihraniti dodatno medijsko nadlegovanje.

Prvi čokolinarji in čokolešnikarji so zdaj zapluli že globoko v trideseta leta, rjava žitna kašica pa še vedno draži njihove brbončice. Ne toliko zaradi tovarniških sloganov o naravni in zdravi otroški hrani, ampak bolj zaradi pregovorne enostavnosti priprave, ki tudi največjim kuharskim nerodam in lenobam omogoča preživetje brez muk.

Lahkotnost kuhanja in samih vrečic z rjavimi kosmi so hitro opazili tudi alpinisti in podobni pustolovci v zakotjih sveta. "Na velikih klasičnih odpravah, ko smo bili dlje časa od doma, sta bila oba naša spremljevalca, nanju imam lepe spomine," se muza najbolj uspešen slovenski osvajalec osemtisočakov Viki Grošelj. Po njegovih besedah so iz vode, mleka v prahu in kosmičev sredi skalnih navpičnic nastajali pravi kulinarični posladki.