V Sloveniji je bil nosilec projekta Izobraževalno-razvojni center (IRC), ki je razvil model programov poklicnega izobraževanja, na področju psihosociale pa je center sodeloval s podjetjem BS.

ENKRAT HITREJE DO IZOBRAZBE

"Projekt, v katerem so sodelovala tudi šolsko in pravosodno ministrstvo ter ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, smo zaključili leta 2004. Na področju izobraževanja smo izdelali model, ki je zapornikom omogočil triletno poklicno šolanje zaključiti v poldrugem letu," je pojasnila Simona Zagorc iz podjetja BZ, ki je skrbela za izvedbo psihosocialnega dela projekta, v katerem so sodelovali skupaj z zapori na Dobu. Pri poučevanju 23 zapornikov, ki so se na lastno željo vključili v šolo, so sodelovali za to posebej usposobljeni profesorji, projekt pa je na psihosocialnem področju zajel tudi svetovalce in paznike. Ideja in zasnova sta bili dobri, so potrdili na šolskem in pravosodnem ministrstvu, a je bil zaradi neprivlačnosti programa (kovinarstvo) velik osip. "Po prvih prijavah, nabralo se jih je okoli 80, jih je veliko odstopilo od možnosti izobraževanja, ko so uvideli, da jim to ne bo prineslo večjih bonitet, kot so npr. izhodi. Na koncu se je izoblikovala ožja skupina, s katero je delo potekalo brez težav," je povedal Mišo Palandačič, vodja projekta iz IRC.

"Osnovni namen projekta, pri čemer smo imeli veliko podporo Uprave slovenskih zaporov in vodstva zaporov na Dobu, je bila izdelava mreže ustanov, s katero bi zagotavljali postpenalno obravnavo nekdanjih zapornikov," je povedala Zagorčeva. To so tudi storili, saj so jasno zastavili, katere ustanove bi bile ključne pri vnovični vključitvi nekdanjih zapornikov v poklicno in socialno okolje.

Zaradi pomanjkanja denarja zdaj ne morejo zagotoviti sledljivosti teh ljudi, kar je sicer osnovni cilj projekta. Poleg tega je po oceni Palandačiča težava tudi v majhnosti Slovenije in majhnem številu obsojencev. Zato ne bi bilo smiselno projekta ponavljati vsako leto. Mnogi od obsojencev so namreč na prestajanju zgolj nekajmesečne kazni ali na prestajanju dvajset- in večletne kazni, za take pa tovrstno izobraževanje ni smiselno. Zanj se odločajo tisti, ki jim manjka do preteka kazni največ pet let.

Pomoč tudi na prostosti

V letu in pol izobraževanja jih je nekaj šolanje opustilo predvsem zaradi neuspelih poskusov špekulacije, dva od obsojencev sta predčasno zaključila prestajanje kazni in dokončala šolanje skladno z dogovorom s ŠC Novo mesto, drugi pa so uspeli pridobiti formalno izobrazbo četrte stopnje na področju strojništva.

"Zaporniku je treba pomagati, ko si zastavlja vprašanje, kaj bo delal, ko bo vnovič na prostosti. To mu zagotavlja svetovalec v zaporu, na prostosti pa mu je na voljo socialni delavec, ki mu lahko pomaga in ga usmerja na ustrezne ustanove tudi pri iskanju nove zaposlitve in stanovanja. Na voljo so tudi skupine za samopomoč in prostovoljci. Jasno pa je, da mora človeku, ki vnovič zaide v krizo, potem spet pomagati poklicni strokovnjak," je pojasnila Simona Zagorc.

Izredno pomembno je, kako nekdanjega obsojenca sprejme okolica, poudarja Zagorčeva, ki je prepričana, da je uspešna vzpostavitev mreže ustanov odvisna od sodelovanja različnih ustanov in seveda lokalne skupnosti. "Rešitev oziroma postavitev sistema mora biti tako po finančni kot strokovni plati interdisciplinarna," je prepričana Zagorčeva. "Naš ključni cilj mora biti čim hitreje in čim bolj učinkovito pomagati izključenim skupinam ljudi," je poudarila Simona Zagorc. Naj ob tem zapišemo, da v Angliji že uporabljajo slovenski model mreže ustanov.