Knjigo o Jobu razlagajo na zelo različne načine že dva tisoč let in behemot in leviatan delita njeno usodo. O besedi sami se strokovnjaki lahko malone strinjajo: behemot je v hebrejščini množinski samostalnik za živino, domače živali ali kar živali. V Knjigi o Jobu pa je uporabljen kot intenzivni plural ženskega spola, vendar slovnično kot edninski samostalnik moškega spola, in kot takšen označuje stvor neizmerne velikosti z nadnaravnimi lastnostmi in mitičnimi prizvoki. Tako so besedo razumeli prvi prevajalci Stare zaveze v grščino in latinščino in tako se jo zvečine razume še dandanašnji.
Mitični prizvoki so napeljali marsikaterega učenjaka, zlasti od konca devetnajstega stoletja naprej, k iskanju behemotovega mitičnega ozadja ali izvora. Ta pot je praviloma vodila na starodavni Bližnji vzhod, v Babilonijo, k ugaritskim, akadijskim in kananitskim ostankom, redkeje tja do iranskega višavja ali, bliže nam, do feničanskih obal. Vendar vse to iskanje ni pridelalo nobenega trdnega dokaza o obstoju predbibličnega behemota, zato pa veliko hipotetičnih sklepov, od katerih so eni seveda verjetnejši in prepričljivejši od drugih. Tako je nadvse verjetno, da behemot v kanonični Knjigi o Jobu, v apokrifnih in psevdoepigrafskih spisih nastopa v kontekstih, ki nakazujejo vplive, ostanke ali predelave starih bližnjevzhodnih zgodb o stvaritvi sveta. V tem oziru je mogoče gledati nanj kot na prvobitno pošast kaosa. Četrta knjiga Ezre, denimo, pravi, da je Bog, ko je ustvarjal svet, behemota pustil pri življenju - da ga torej ni ustvaril. Živeti pa ga je pustil zato, da bi ga blaženi ob koncu sveta použili na milenarističnem slavju. Eshatološka vizija je zanimiva, ker je v judovskih besedilih iz zgodnjega rabinskega obdobja uvod v gostijo spopad med behemotom in leviatanom. V tem spopadu pošasti pokončata druga drugo ali pa ju ubije Bog, nato pa njuno meso uživajo izvoljeni.
Zgodnji krščanski pisci so v behemotu, tako kot tudi v leviatanu, videli hudiča in utelešenje zla, in tako so ga gledali v srednjem in tudi še v novem veku. Ko so, denimo, v 30. letih sedemnajstega stoletja v Franciji izganjali demone iz obsedenih redovnic v Loudunu, so izgnali tudi behemota in leviatana. Vendar pa so se vsaj od Janeza Zlatousta, torej od četrtega stoletja dalje, našli učeni kristjani, ki so takim alegoričnim interpretacijam nasprotovali in se zavzemali za dobesedno razlago. Za tak pristop se je odločil Tomaž Akvinski, za njim pa protestantski pisci, zlasti odločno Calvin, tako da je postopoma prevladal. Zanj je značilno prizadevanje identificirati behemota s katero resnično živaljo. Najpogostejša izbira je bil slon, od srede 17. stoletja dalje pa vedno bolj povodni konj. V času razsvetljenstva se je razmahnilo iskanje in opisovanje kosti predpotopnih živali, in v tej ostiografiji - in biblični paleografiji — je bil behemot večkrat povezan z mamutom.
Ta zelo grob oris ni drugega kot naznačitev ozadja, brez katerega je težko razumeti uvedbo behemota in leviatana kot političnih simbolov in likov v politični mitologiji. Najzaslužnejši za to, da leviatan in behemot že nekaj stoletij živita v politični imaginaciji in popularnih predstavah, je Thomas Hobbes, tisti politični filozof, ki velja za utemeljitelja modernih političnih institucij. Svoje delo o vzpostavitvi države je naslovil Leviatan in dal na naslovnici natisniti nadvse učinkovito podobo ogromnega moža, ki se dviguje nad civilizirano pokrajino, sestavljenega iz številnih majhnih ljudi. V rokah drži simbola posvetne in duhovne oblasti, na glavo pa ima posajeno krono. Nad to upodobitvijo države je citat iz Knjige o Jobu: Na zemlji ni moči oziroma oblasti, ki bi mu bila enaka oziroma bi se lahko primerjala z njim. Na stara leta je Hobbes napisal še knjigo, ki nosi naslov Behemot. (Pred dobrim letom je izšel slovenski prevod.) V njej na primeru angleške državljanske vojne sredi sedemnajstega stoletja prikazuje, kako so verski fanatiki in demokratični entuziasti uničili državo.
Po Hobbsovi smrti je leviatan postal simbol za državo, behemot pa je začel nastopati kot simbol za državljansko vojno ali revolucijo, torej kot nasprotje države. Povzetek takih interpretacij ter ponovno določitev pomena obeh mitičnih pošasti najdemo pri Franzu Neumannu. Ta nemški družboslovec je leta 1942 v izgnanstvu objavil študijo nacizma, ki jo je naslovil Behemot. V kratki razlagi naslova se je najprej sklical na judovske in krščanske tradicije, nato pa na Hobbsa. Hobbsov Leviatan, je zapisal Neumannn, je analiza države, se pravi sistema politične prisile, v katerem je ohranjena mera vladavine zakonov in posameznikovih pravic. Hobbsov Behemot pa prikazuje nedržavo, kaos: brezzakonje, brezpravje, nered in brezvladje. Takšna je bila vladavina nacistov.
Danes je sila, ki navznoter in navzven uničuje državo in seje kaos, ki uveljavlja in širi brezzakonje, brezpravje, nered in brezvladje, tista država, v kateri je Neumannov Behemot pred petinšestdesetimi leti naletel na velik odziv in odobravanje: ZDA. Ta behemot je politično gonilo, oblikovalec in izraz današnje globalizacije. Živimo v času behemota.
