Kot v spremnem besedilu ob razstavi Jake Železnikarja v Bežigrajski galeriji poudari Denis Poniž, je z net artom postalo jasno, da umetnina ni nujno objekt v realnem prostoru in času. Za konzumacijo umetniškega "dela" ni nujna njegova fizična prezenca v "konkretnem" prostoru in do njega je mogoče pristopati kadar koli in od koder koli. Seveda je pogoj pri tem, da je ta koder koli prostor, ki premore računalnik, s čimer je za net art prikrajšana velika večina revnejših prostorov zemeljske oble.
Vprašanja originala in reprodukcije so v net artu postala nepomembna, izničilo se je pojmovanje enkratnosti in unikatnosti umetniškega dela, saj je gledalec/uporabnik v net artu lahko aktiven soustvarjalec ali spreminjevalec umetnine, ki torej ni končana zgolj z avtorjevim "kreativnim" postopkom.
Toda dejanski učinki net arta so v slovenskih institucionalnih galerijskih okvirih, pa tudi drugod, mnogokrat nerazumljeni, kar pokaže samo dejstvo prezentacije desetletnega Železnikarjevega ustvarjanja literarnih algoritmov v Bežigrajski galeriji.
Da bi umetnik predstavil svoje delo publiki, ki sestavlja svet umetnosti, je še vedno pomembna prezentacija v galerijskem prostoru. Umetnik, ki želi delovati v svetu umetnosti, se ji ne zmore izogniti. Toda če se mora "net artist" prilagoditi svetu umetnosti in prikazati svoja dela v galeriji, je posebno pomembno, na kakšen način je ta prezentacija realizirana.
Umetnina, za katero velja, da je v virtualnem prostoru svobodna za spreminjanje, uporabnikovo udejstvovanje ali zgolj opazovanje, s prenosom v digitalne tiske, ki prekrivajo stene Bežigrajske galerije, postvari. Spremeni se v eno izmed neštetih podob, v zamrznjeni del sebe same in vprašanje, ki se zastavlja, je, kaj sploh je digitalni odtis enega izmed možnih spletnih dogodkov? Digitalni odtis spletne strani ni umetnina, saj je zanjo nujna interaktivnost, ki je pogoj za njen obstoj. Hkrati je vprašljivo, ali lahko ob tisku, ki na razstavi doživi klasično galerijsko postavitev", govorimo o dokumentacijski vrednosti.
Toda na vso srečo je, kljub že pregovorni pomanjkljivi opremljenosti slovenskih galerij z nujno tehnično in tehnološko opremo, v drugem prostoru galerije postavljen računalnik, ki ponuja vstop v prostor literarnih algoritmov Jake Železnikarja. Šele tu se lahko navdušimo nad igrivostjo nekaterih projektov, kritičnimi možnostmi, ki jih ponuja net art, razmišljamo o možnih povezavah s konkretno in vizualno poezijo šestdesetih let, ki je pomembno zaznamovala tudi slovensko vizualno umetnost in literaturo, in šele tu, s pomočjo tehnološkega vmesnika, stopimo v prostor, ki ga ne določa lokalni institucionalni okvir.
