Poznavalci poljske cerkve so razloge za nominacijo Wielgusa iskali tudi v njegovih pogledih na naloge Cerkve, ki naj bi bili blizu pogledom papeža Benedikta XVI.
Nadškof in agent
Prav zaradi papeževega zaupanja in široke podpore, ki jo je dobil tako z bolj konzervativnih (med drugimi so ga podprli tudi mediji, zbrani okoli Radia Maryja) kot tudi liberalnih krogov katoliške cerkve, so obtožbe, ki jih je na račun Wielgusa le slab teden pred božičem objavil časnik Gazeta Polska, toliko bolj šokirale poljsko javnost, sicer vajeno raznih lustracijskih škandalov.
Gazeta Polska je Wielgusu očitala, da je bil vse od konca šestdesetih let tajni sodelavec obveščevalnih služb z imenom "Adam". Obtožbe so bile podane brez podpore v dokumentih, zaradi česar so mnogi stopili na stran nadškofa in časniku očitali divjo lustracijo. Sam Wielgus je zavrnil obtožbe in izjavil: "Nikoli nisem ničesar podpisal, nikoli oddal pisanega poročila."
Udarec za Cerkev
Vendar je v javnost počasi prišlo vse več informacij, ki so namigovale, da izjave nadškofa niso povsem resnične. Po novem letu se je pojavil članek v tedniku Wprost, takoj nato pa tudi v uglednem dnevniku Rzeczpospolita - obe besedili potrjujeta obtožbe Gazeta Polske in dodajata nova dejstva, ki naj bi bila podprta z dokumenti, zbranimi v Institutu narodnega spomina (IPN), ki hrani večino dokumentov poljskih služb iz časa komunizma. Včeraj se je vsak, ki je dvomil v poročanje medijev, lahko sam prepričal o resničnosti obtožb, saj so bili vsi dokumenti iz datoteke agenta "Greya" (drugi psevdonim Wielgusa) objavljeni na internetnih straneh vseh večjih poljskih časnikov.
Datoteka podaja podrobno sliko Wielgusovega sodelovanja z obveščevalnimi službami (SB). Pod drobnogledom agentov SB se je nadškof znašel že v šestdesetih letih, ko je bil še študent zgodovine filozofije. Sodelovanje se je razvijalo po načrtih SB, saj naj bi med agenti in Wielgusom "zaupanje raslo"; kasneje pa naj bi agent "Grey posredoval informacije glede osebnih obračunavanj na Univerzi in v kuriji". V letu 1973 naj bi Wielgus pod psevdonimom Adam Wysocki podpisal tako imenovane lojalke, ki so mu zagotovile znanstveno štipendijo na Univerzi v Münchnu. Pred tem je opravil celo poseben tečaj za tajne agente, kjer je dobil podrobna navodila za srečanja, pošiljanje sporočil in komuniciranje z agenti v tujini.
Vatikan se na razkritja medijev ni odzval, poljska katoliška cerkev pa je sama izvedla raziskavo tega primera. Po včerajšnjih razkritjih je bila prisiljena priznati resničnost obtožb, vendar v svojih odzivih ni bila enotna - navkljub previdnosti v izražanju je bilo v izjavah nekaterih mogoče opaziti razočaranje, medtem ko drugi še vedno stojijo za bodočim nadškofom. Avtentičnost dokumentov je potrdila tudi neodvisna skupina, ki jo je v tej zadevi sklical varuh človekovih pravic. Lustracijski škandali so močno udarili po katoliški cerkvi na Poljskem, ki bi težave najraje pometla pod preprogo. Vendar je ravno primer nadškofa Wielgusa najboljši primer, ko bo odlaganje obračuna z lastno preteklostjo le škodilo ugledu Cerkve.
