K tej primerjavi namreč napotuje že sama oblikovna zasnova obeh filmov: oba sta sestavljena iz več kratkih zgodb, ki pa jih ne pripovedujeta kontinuirano, marveč fragmentirano in prepleteno, a prav v tem pogledu se tudi najbolj razlikujeta.
Robarjev Striptih je poskušal povezati in preplesti nekaj, kar je na papirju obstajalo povsem ločeno v obliki treh samostojnih novel različnih avtorjev (Andreja Blatnika, Blaža Ogorevca in Marijana Pušavca), in ustvariti neko filmsko celoto, v kateri je bil vtis medsebojnega prepletanja različnih zgodb dosežen s takšnimi oblikovnimi prijemi, kot je spoj prek objekta ali pojav istega igralca v dveh različnih vlogah. Bitenčevi Gverilci temeljijo na štirih zgodbah iste avtorice, Polone Glavan, ki je tudi scenaristka, vendar ne formalno ne kako drugače ne poskušajo ustvariti vtisa kakšne filmske celote. Kar z drugimi besedami pomeni, da je oblikovna zasnova medsebojnega prepletanja štirih različnih zgodb videti brez pravega razloga. Sicer ni ravno moteča, toda z razdrobitvijo naracije razvodeni tudi njen učinek. Dejal bi celo, da je bila razdrobljena in štiri različne zgodbe prepletajoča naracija najslabši način za ekranizacijo novel Polone Glavan. Vsaka od teh novel - tako šoferjeva pripoved o pripetljaju na Poljskem kot frizerkino srečanje s klošarskim očetom, dečkovo zatekanje v časovne konstrukcije pred materinim pretepanjem in pogovarjanje ljubimcev v postelji - implicira dovolj spodbud in izhodišč za režijske ideje, ki so v Gverilcih "nadomeščene" z nevtralno in neinventivno realizacijo: če mati svojega otroka tako pretepa, da ta hodi v šoli s podplutbami in preklano ustnico, potem je v filmu ena zaušnica premalo (kar še ne pomeni, da pogrešamo kakšen sadistični prizor); če se upokojeni šofer kot najlepšega trenutka v svojem življenju spominja epizode v zasneženi in megleni poljski pokrajini, zakaj te epizode rajši ne vidimo uprizorjene, kot pa da poslušamo šoferjevo pripoved itn.
