36 let po tem, ko je teniška sufražetka Billy Jean King s somišljenicami ustanovila WTA, ker jih (kako znano zveni) moški kolegi niso hoteli sprejeti medse, so si dekleta končno izborila priznanje. Upajmo, da tudi nasprotnega spola. Ob pomanjkanju karizme pri moškem tenisu (s tem se je ob obisku Slovenije strinjal tudi Goran Ivanišević) je v ospredju lepota ženskega tenisa.
Dogajanje na obeh zaključnih turnirjih je to potrdilo. Tako v Madridu kot tudi v Šanghaju so končno sodelovali vsi najboljši. Tudi do odpovedi v zadnjem trenutku, kar je sicer v zadnjih letih stalnica na največjih turnirjih, ni prišlo. Vendar razlika med obema turnirjema vseeno obstaja. Dekleta imajo ne samo zaradi vljudnosti, temveč predvsem zaradi izenačenosti prednost.
A najprej nekaj, kar je na madridskem srečanju najboljših vseeno manjkalo. Prvič namreč na zaključnem turnirju ni bilo Američank. Primat so že pred časom prevzele Rusinje. Šesterica ruskih zmagovalk je letos osvojila kar 18 od 60 turnirjev, a le Mariji Šarapovi je uspelo dvigniti enega od štirih pokalov za grand slam.
In tu smo pri junakinjah sezone, deklet, ki sta s svojo raznovrstnostjo in idejo več kot uspešno kljubovali tenisu moči in neutrudnemu nabijanju žogice. Belgijka Justine Henin Hardene je ob zmagi na OP Francije nastopila v vseh ostalih treh finalih turnirjev za grand slam. Dvakrat jo je ugnala Francozinja Amelie Mauresmo, ki je prav v zadnjem tednu izgubila vodilno mesto na lestvici. Zasluženo jo je tam zamenjala prav Belgijka, ki je v finalu pokazala nekaj, kar v 21. stoletju redko vidimo celo pri moških - odhod na mrežo. Moška zgodba ni tako napeta. Razlog tiči v glavnem junaku Rogerju Federerju, ki drugim pušča le obrobne vloge. Švicar je sezono zaključil z vsega petimi porazi, štiri mu je prizadejal Španec Nadal. Medtem ko vsi igralci iščejo pot do zmage proti Švicarju, se navijači in novinarji ukvarjajo s presežniki, ki bi dostojno opisali njegovo veličino. "Najboljši je". Kljub enostavnosti se sliši dobro, mar ne?
