»Za moje članstvo v Mensi vedo samo bližnji prijatelji in njihov odnos se do mene pri večini ni spremenil. Meni osebno pa je to dvignilo samozavest,« pravi Irena Debevec, ena od naših današnjih sogovornic.
Ideja o združenju nadpovprečno bistrih posameznikov se je leta 1946 porodila profesorjema elitnega britanskega Oxforda, Rollandu Berrilu in Lancu Waru. Želela sta ustvariti krog intelektualne elite, ki bi temeljil zgolj in izključno na možganskih sposobnosti ne glede na spol, izobrazbo, raso ali socialni status. Poimenovala sta ga Mensa, latinsko miza, za vstop vanj pa postavila en sam in za vse enak pogoj: visoko nadpovprečen rezultat na standardiziranem inteligenčnem testu. Danes ima Mensa v več kot štiridesetih podružnicah po svetu, ena od njih je tudi slovenska, več kot sto tisoč članov, med katerimi so tako znanstveniki in akademiki kot ljudje, ki so se komaj prebili skozi osnovno šolo.
Neizmerni čar logičnih ugank in nalog
»Vedno sem se rada merila v logiki,« pravi Petra Gostinčar, ki je na testiranje šla pred dvema letoma, ko je bila stara 35 let. »Na internetu sem rešila precej testov, predvsem logičnih, pa tudi logične uganke in naloge so mi vedno predstavljale svojevrsten izziv. Ko sem zasledila, da Mensa organizira testiranje, sem se prijavila iz radovednosti, ker me je zanimalo, kakšne teste imajo oni.« Pa ji je članstvo v elitni intelektualni druščini pomembno spremenilo življenje? » Ne, članstvo v Mensi ni spremenilo mojega življenja. Vedno sem si in si še postavim za cilj dati največ, po najboljših močeh, v danem trenutku. Menim, da samo intelektualne sposobnosti še niso pogoj za uspeh. Potrebni so tudi motivacija, čustvena inteligenca, možnosti za napredek, vložen trud, ne nujno v tem vrstnem redu… S članstvom v Mensi sem dobila možnost spoznati nov krog ljudi,« pravi. »Najprej sem povedala domačim. Nič posebnega ni bilo, razen vprašanj o testih, številu točk (IQ), kaj dela Mensa kot društvo… Da 'pametujem', so vedeli že prej…« In kaj počne zdaj? »Zaposlena sem v osnovni šoli, trenutno kot pomočnica ravnateljice (nadomeščam sodelavko, ki je na porodniški), drugače pa sem vzgojiteljica in delam kot druga strokovna delavka v prvem razredu devetletke. Prej sem delala v vrtcu.
V prostem času se dodatno izobražujem in ukvarjam z različno rekreacijo: hoja v hribe, kolesarjenje, plavanje, včasih tudi bovling. Ogledam si kakšno hokejsko tekmo, kjer navijam za svoja sinova. Rada preberem dobro knjigo, kar mi čas dopušča v glavnem poleti, za pomiritev pa včasih pridejo prav tudi ročna dela. Rada grem v gledališče, na koncerte, si doma ogledam kakšen film, če je to v dobri družbi, še toliko bolje.«
Petra Gostinčar: »Ljudje smo različni in sama višina IQ ni bistvena za uspeh, srečo in zadovoljstvo v življenju. Prav tako ni rečeno, da imajo tisti z visokim IQ višjo formalno izobrazbo. Zato grajenje samopodobe na višini IQ po mojem mnenju ni primerno, predvsem za mladostnike ne. Pa tudi za odrasle je malo čudno, če jo gradijo le na tem.«
Na testiranje iz radovednosti
Ireno Debevec, štiridesetletnico, je na test prignala radovednost. »Pred tremi leti je bilo. Ko sem izvedela za rezultate, sem novico povedala domačim. Sploh niso bili presenečeni nad tem, da sem bistra. Le da sem toliko, niso pričakovali,« se spominja. »Ko so me povabili, naj se včlanim v Menso, nisem pomišljala. Ljudje, ki sem jih tam spoznala, mojega življenja v osnovi niso spremenili, so me pa spodbudili, da javnosti pokažem slike, ki sem jih do takrat v pri nas še neznani tehniki decoupage izdelovala zase, in da o tej zanimivi likovni tehniki pripravim spletno stran v slovenščini.« Prav umetniško ustvarjanje je Ireni, ki je že dobri dve desetletji v službi v Banki Koper, poleg družine in dela zelo pomembno. »Izdelujem slike in iščem priložnosti za razstavo,« se nasmehne. »V soboto začnem voditi ustvarjalne delavnice za otroke. Moj cilj je ustvarjati in ljubezen do ustvarjanja prenašati na čim več ljudi.« Kultura torej? »Nedvomno. Pa ne samo ustvarjanje, tudi muzeji, razstave, zanimive internetne strani o kulturi... In sodelovanje z lokalnim kulturnim in turističnim društvom tudi. Tudi pri srečanjih ljubiteljic ustvarjanja sem običajno zraven. In seveda pridem na srečanja Mense. Če mi je kdaj žal, da sem se ji priključila? Ne, nikoli.«
Irena Debevec: »Ljudje, ki sem jih spoznala v Mensi, mojega življenja v osnovi niso spremenili, so me pa spodbudili, da javnosti pokažem slike, ki sem jih do takrat izdelovala zase.«
Ko izveš za rezultat, izgovori, da je nekaj pretežko, odpadejo
»Dosežek ti zagotovo prinese neko osebno zadovoljstvo,« pravi osemindvajsetletna Martina Zrimšek, ki jo je Mensin preizkus zamikal proti koncu študija. »Že na testiranje samo sem nekako šla z upanjem, da bom prišla precej visoko. Vsi rezultati od prej so nakazovali, da se to utegne zgoditi. In ko se je, sem bila vesela. Taka stvar ti dvigne samozavest, kar vpliva tudi na odnos do drugih. Zaveš se, da si sposoben razumeti tudi težje stvari. Spekter stvari, ki bi se jih lotil, se poveča. Izgovor, da nečesa nisi sposoben, da je pretežko, odpade. Po drugi strani pa je inteligenca samo eden od človeških talentov in ne daje ničesar, zaradi česar bi se lahko počutil večvrednega.« Najprej je povedala doma. Starši so bili ponosni, tako kot so vsaki starši ponosni na otroka, ki nekaj doseže. Tudi prijatelji in partner so bili veseli, da se je dobro odrezala. Spremenila pa se zaradi tega ni. Po gimnaziji je študirala ekonomijo, pri nas in na Portugalskem, po diplomi pa je začela delati v finančnem oddelku večjega podjetja. »Trenutno sem zaposlena kot konzultant v računalniškem podjetju, kjer še vedno ostajam na finančnem področju: ukvarjam se z rešitvami za izdelavo bilanc, računovodskih izkazov, konsolidacijo in podobno. Delo, kjer gre za kombinacijo poigravanja s številkami in iskanje logičnih rešitev, kako morajo biti enote v podjetju povezane, mi zelo ustreza,« pravi Martina. »V prihodnosti nameravam vpisati magistrski študij, verjetno informatike. Aktivno se ukvarjam s plesom, žongliram z ognjem, hodim v naravo in ogromno berem, od klasičnega leposlovja do zahtevnejše poljudnoznanstvene literature. Rada skuham kakšno dobro kosilo, obiščem kakšno razstavo, predavanje… Ne morem pa sedeti doma, gledati v zrak in nič početi.«
Martina Zrimšek: »Mogoče je stvar, ki je skupna visokointeligentnim ljudem, sposobnost razumevanja različnih pogledov in velika težnja po učenju in odkrivanju novega.«
Skupno nam je, da smo radovedni in nadpovprečno zahtevni
Mensa je organizirana po posameznih državnih podružnicah, ki so združene pod krovno organizacijo Mensa International. Na njeno pobudo je bilo ob pomoči posameznih članov prvo testiranje v samostojni Sloveniji izvedeno maja 2001. Društvo Mensa Slovenija je bilo formalno ustanovljeno v začetku leta 2002, ob koncu leta 2006 pa ima več kot 270 članov. Njen predsednik je Peter Jamšek, ki pojasnjuje, da testiranja organizirajo dvakrat na leto, običajno pa se pride preskusit okoli dvesto ljudi.
Kako tehnično poteka testiranje, koliko časa traja, ali se testi spreminjajo in ali so enaki povsod po svetu? Kdo jih ocenjuje?
Testi so sestavljeni iz simbolov, tako da jih lahko razume vsak. Ne zajemajo nikakršnih verbalnih elementov in ne zahtevajo kakšnega geografskega znanja, tako so lahko enotni za ves svet. Ugotoviti je treba logičen vrstni red simbolov. Testi so se ravnokar, julija letos, po dolgih letih spremenili. Princip je sicer enak, čas za reševanje pa je skrajšan na 20 minut in temu primerno tudi merila pri preračunavanju rezultatov v inteligenčni količnik. Ocenjuje jih od Mense International pooblaščen psiholog.
Ali se vam zdi, da bi se jih testiranja lahko udeležilo več, in zakaj menite tako?
Merilo za vstop v Menso je dosežen IQ 148, kar ustreza dvema odstotkoma populacije. Po naših izkušnjah ta prag na testiranjih preseže skoraj pol testirancev. To pa je zato, ker se na testiranje prijavi taka selekcija, ki o sebi meni, da je nadpovprečno inteligentna. Tudi naše obveščanje je nekoliko bolj fokusirano na ciljno skupino, ki je potencialno nadpovprečno inteligentna. Ker je Mensa prostovoljna nepridobitna organizacija, pri obveščanju uporabljamo kanale, ki dosežejo učinek brez prevelikih stroškov. Najbolj se odzovejo študentje. Morda bi ob ustreznem oglaševanju v širših medijih dobili večji odziv, a to pravzaprav ni prioriteta.
Imate člani Mense še kakšne skupne nepridobljene lastnosti poleg visokega IQ?
Člani Mense so z zelo različnih področij. Tako imamo v naših vrstah računalniške mojstre, glasbenike, slikarje, pravnike, jezikoslovce, ekonomiste, zdravnike, arhitekte, profesorje, študente... Skupno nam je to, da smo radovedni in nadpovprečno zahtevni. Najstarejši član je star 77 let.
Kako možna je korelacija med visokim IQ in uspehom, če jo primerjate s povprečnim IQ in uspehom? Ali obstajajo področja, ki so za člane Mense bolj primerna, se v njih bolje znajdete?
Visok IQ je potencial. Ni nujno, da ga posameznik tudi izkoristi. Za uspeh je potrebnih še veliko drugih lastnosti, kot so samozavest, samodisciplina, pridnost, morda tudi sreča... Visok IQ pa je prav gotovo eden od elementov, ki ob kombinaciji z drugimi pozitivnimi lastnostmi pripomore k uspešnosti.
Ali se je mogoče z reševanjem velikega števila logičnih testov približati »logiki« Mensinega testa? Ali menite, da je nekdo s tovrstno streniranimi možgani lahko uspešnejši na testu?
Razlike naj ne bi bilo. Minimalna razlika se lahko pojavi čisto na začetku reševanja testa. Pokazala bi se pri izgubi časa pri doumetju principa reševanja pri prvi nalogi pri tistih, ki so kaj takega prvič zagledali pred sabo na našem testu, potem pa razlike ni več. Je pa ravno zato razlaga pred začetkom reševanja testa nazorna.
O inteligenčnem testiranju otrok obstajajo različna stališča. Kakšno zagovarjate vi, ste temu naklonjeni ali ne in zakaj?
Nadpovprečno inteligentni otroci so v nevarnosti, da v mladih letih ne osvojijo discipline učenja, ki je v poznejših letih učenja nujno potrebna. Take otroke bi bilo treba s testi odkriti z namenom, da se jih kontrolirano dodatno obremeni, da se zaradi svoje sposobnosti hitrega sklepanja ne polenijo.
