Zbor za republiko je leta 2004 odigral pomembno vlogo pri zmagi desnice na državnozborskih volitvah. Podobno vlogo je skušal odigrati na lokalnih volitvah v Ljubljani, kjer je podpiral kandidata dr. Arharja. Kaj je po vašem razlog za tokratni neuspeh? Ste stavili na napačno osebnost? Gre za preživelo obliko političnega vplivanja? Ali pa gre za odraz nezadovoljstva Ljubljančanov z garnituro, ki vlada na državni ravni?
Toliko vprašanj ste mi postavili, da bi potreboval kos papirja, sicer bom kaj pozabil. Hkrati je v vprašanju nekaj trditev ter domnev, na katere moram reagirati. Če ne bi, bi lahko rekli, da se s trditvami strinjam. Problematiziral bi uporabo pojma desnica oziroma levica. Uporaba teh pojmov pri nas je nenavadna, čudaška. V evropski politiki sta pojma "desnica" in "levica" definirana drugače. Prav ob fenomenu Zorana Jankovića je jasno, zakaj je uporaba pojmov levo - desno pri nas tako sporna.
Prav. Definirajmo najprej, ali je Janković na levici ali desnici, pa nam bodo potem pojmi bolj jasni.
Ne vem, kako bi ga definiral…
Marksisti bi rekli, da je Janković lastnik produkcijskih sredstev in kot tak zagotovo ni na levici.
Janković predstavlja skrajno, predmoderno obliko kapitalizma. Morda se je takšna oblika kapitalizma v 30. letih prejšnjega stoletja pojavljala v Ameriki. Zbora za republiko sam nikakor ne bi štel za desno usmerjeno formacijo. Sicer pa se mi niti sanja ne, kako uspešen je bil Zbor za republiko leta 2004. Te reči niso izmerljive. Nekateri Zboru za republiko pripisujejo velik pomen, drugi ne. Morda lahko rečemo, da je Zbor za republiko pomagal pri izražanju vtisa enotnosti pomladnih strank. Če je torej to vplivalo na del volilnega telesa, bi se strinjal, da je Zbor za republiko kot tribuna, na kateri so se voditelji pomladnih strank med zborovanjem na Kongresnem trgu na koncu tudi objeli in s tem navzven manifestirali enotnost, odigral določeno vlogo.
Kaj pa Zbor za republiko in lokalne volitve v Ljubljani?
Ne moremo postreči z oceno, ali je Zbor za republiko ob kandidaturi dr. Arharja prinesel dodatne glasove. Nimamo nobene empirične osnove, da bi trdili, da je bil Zbor za republiko leta 2004 zmagovalec, tokrat pa poraženec. Morda je za kandidata Arharja naredil celo več, kot je k zmagi pomladnih strank prispeval leta 2004.
Je bil dr. Arhar pravi kandidat za Ljubljano?
Postrežem lahko zgolj z osebnim mnenjem. Idejo, da bi bil dr. Arhar primeren kandidat, je prvi predstavil bivši kolega z ustavnega sodišča dr. Tone Jerovšek. Ime kandidata Arharja se je potem pojavljajo še v drugih krogih. Osebno sem bil ob tej dobri ideji sprva presenečen, po razmisleku pa se mi je zdela ideja skorajda optimalna. Dr. Arharja kot kolega profesorja dobro poznam. Gotovo gre za značilnega Slovenca: je preudaren, zadržan, premišljen, verodostojen. Tudi navzven kaže poštenje. Je strokovnjak za finančne zadeve. Kot župan bi moral pokazati precej znanja prav na tem področju. Kar se tiče retoričnih ter drugih profesionalno političnih veščin, se mi je zdelo, da teh dr. Arhar nima dovolj. In da tudi nima interesa, da bi prevzel ljudsko atraktiven slog. Vendar me je presenetil: na okroglih mizah je deloval udarno, odločno. Pripravljen je bil, da se nauči tudi političnih veščin. Deloval je dovolj prepričljivo.
In je obvladoval tudi politično obrt.
Po tej ravni je bil dr. Arhar nedvomno boljši od prvih pričakovanj. Če pa govorimo o uspehu ali neuspehu, bi dodal, da je bil dr. Arhar ob fenomenu kandidata Zorana Jankovića edini, ki je zbral dostojno število glasov. Zato odstotka kandidata Arharja ne moremo podcenjevati. Osebno hkrati menim, da je bila poteza Zbora za republiko in Arharja, ki se je odzval vabilu, vendarle odlična. Zbor za republiko je svojemu potencialnemu volilnemu telesu ponudil kandidata, na katerega je lahko ponosen. Ta ponudba je nedvomno imela težo. Stvar demokracije pa je, ali volilno telo takšno ponudbo sprejme.
Govorite o fenomenu Janković. Kako bi opredelili ta fenomen?
Naj se nekoliko pošalim. In nekoliko karikiram. Če bi bilo res, da so Zbor za republiko ter pomladne stranke desna formacija, bi lahko rekel tudi, da je Janković naš! Ni v sredini tega gibanja. Bil bi na skrajni desnici tega gibanja. Kot frakcija, ki je najbolj surovo in najbolj tipično desna, bi moral biti - če že vztrajate, da gre pri Zboru za republiko ter pomladnih strankah za desno opcijo - vsak desničar evforičen, da je Ljubljana s tako ogromnim odstotkom glasovala za skrajno desnico, res nekoliko predmodernega ali tranzicijskega tipa. Na fenomenu Janković ni nobenih klasičnih, evropskih levičarskih elementov. Nič socialističnega, socialnega, delavskega, solidarnostnega ne boste srečali pri njem. Ne boste srečali skrbi za blaginjo ljudstva. Niti pri njem ne boste srečali, na primer, filozofije Janeza Evangelista Kreka. Hkrati Janković pomeni popolno diskontinuiteto z dosedanjimi županjami ter župani Ljubljane. Poudarjal je, da ni strankarsko vezan.
Trdi, da ni politik.
In hkrati se je po medijih vrtel leta in leta. Glede tega nekoliko spominja na mojega prijatelja Marka Pogorevca, ko je bil še šef policije. Janković je medijsko atraktivna osebnost. Menedžerji se praviloma izogibajo javnemu nastopanju. Janković pa je, očitno, v soju žarometov užival. Kazal je neko priljudnost, vzbujal je videz, da ima ljudi rad. To je za politika zelo pomembno. Hkrati ustreza instinktu, ki je značilen za ljudi, ki se zavestno ali podzavestno identificirajo s Partijo z velikim P. Partija kot metafora in v socialno-psihološkem smislu je v podzavesti slovenskih, tudi ljubljanskih volilcev očitno še vedno močno prisotna. Ljudje, ki so po svojem socialno-psihološkem izvoru lojalni Partiji, so prepoznali, nekako zavohali, da je Janković njihov. Tudi to je verjetno razlog za njegov uspeh. Končna resnica pa je, da je na ljubljanskih volitvah zmagal skrajni desničar.
Mislite, da pri glasovanju v Ljubljani ni šlo za neke vrste protest proti politiki vladajoče koalicije na državni ravni?
Za takšno trditev ne vidim nobenega argumenta.
No, Jankovića je, če si privoščimo manjšo poenostavitev, koalicija, ki vlada na državnem nivoju, odstavila s položaja predsednika Mercatorjeve uprave…
Na tej točki imate morda prav.
Saj veste, kakšen je bil del komentarjev: Jankovićeva odstavitev je bila krivična, prodajalke so bile solzne…
Se strinjam. Morda je deloma igral na karto žrtve.
Pa niti ne gre zgolj za Ljubljano. Tudi v Mariboru kandidat, ki ga je podpisal premier, ni zmagal. Ali pa v Tržiču.
Na ta vprašanja s kakšnim stvarnim argumentom ne morem odgovoriti. Gre zgolj za občutke. In moj občutek je, da je v Ljubljani obstajala znatna količina nakopičenega nezadovoljstva. To nezadovoljstvo je potem glasove kanaliziralo h kandidatu Jankoviću. Vendar gre za nezadovoljstvo z razmerami v Ljubljani. In hkrati gre za nezadovoljstvo, povezano z neuspešnostjo ljubljanske garniture, ki je mesto vodila več mandatov. Lokalne volitve so pač lokalne volitve. Ocena, da gre za protest proti državni oblasti, se mi zdi za lase privlečena.
Vlada je funkcijo prevzela pred dvema letoma. Kako ocenjujete ti dve leti?
Ste lahko bolj specifični?
Zbor za republiko je govoril o sproščeni Sloveniji. Geslo je bilo uspešno in odmevno. Je Slovenija danes bolj sproščena?
V sedemdesetih in osemdesetih letih smo imeli tisti, ki smo precej potovali po tujini, predstavo, da živimo v totalitarnem sistemu. Sistem je hudo, množično in sistematično kršil temeljne človekove pravice. To je bila osnovna predstava miselnega kroga, ki mu pripadam. Vendar ta predstava ni bila splošna. Večino so bolj motile druge reči. Recimo inflacija. Nas pa je motila nesvoboda. Največjo težavo sem videl v povezanosti socialno-političnih mrež. Gre za institucionalne in kadrovske mreže, za katere je bilo značilno, da lahko vrh partije preko njih usmerja in posega na katerokoli področje življenja. Od kulture do gospodarstva, od policije do zunanjih zadev. Ta sistem se je zaradi inercije in vzdrževalnih del, ki jih je izvajal center - četudi CK-ja ni bilo več -, ohranjal. Mreža odnosov je ostala. Ohranila se je vse do leta 2004. Ne vem, kaj je povzročilo, da je šele tedaj v glavah ljudi prišlo do preloma. Nedvomno pa je učinek volitev 2004 ta, da je stara mreža razpadla.
Leta 2001 ste v nekem intervjuju omenjali finančno-korporacijski sistem, ki vlada Sloveniji in ima dovolj akumulacije, da si postavi tudi politično oblast. In ste ob opisovanju te mreže omenili 12 ali 15 velikih podjetij - denimo Pivovarno Laško, Union, Gorenje, Luko Koper… Vaša ocena je torej, da je razpad tega omrežja največji uspeh sedanje vlade?
Gre predvsem za uspeh volilcev. Pomembno se mi zdi dejstvo, da je na vrh političnega aparata prišel nekdo, ki ga to finančno-korporativno omrežje ni kontroliralo.
Je v centru omrežja, kakršno je obstajalo do leta 2004, stala politična osebnost?
To niti ni bistveno. Lahko, da je bil Milan Kučan tisti, ki je z vso potrebno skrbnostjo skušal to omrežje krpati. Šlo je bolj za inercijo, ki je bila vzajemno motivirana. Ljudje, ki so imeli v preteklosti določene položaje in so bili deležni določenih časti, so se, ko so želeli te položaje ohraniti, povezovali. Ta mreža je varovala določene kolektivne interese. Prek oglasov je ta mreža financirala svoje medije. Vlada je pomagala. Iz kriminalistične službe so uhajale podtaknjene informacije. In so bile potem objavljane v Mladini. Kar je nato razpihnilo Delo. Obstajal je sistem diskvalifikacij, medijskih umorov. Ta sistem je ob trditvi, da obstajajo mreže, reagiral z očitkom: "Saj ste paranoični. Govorite o zarotah." Po neumnosti pa se je s Forumom 21 ta mreža še obelodanila.
Omrežje, ki je obstajalo do leta 2004, je imelo v središču osebnosti, tesno povezane s politiko. Vendar tudi omrežje, kakršno obstaja danes - o tem, da tudi danes obstaja omrežje, ni nobenega dvoma - ohranja logiko, ko so v središču omrežja osebnosti, tesno povezane s politiko.
Vendarle bi odgovoril z optimistično oceno. Leto 2004 je cezura. Je točka diskontinuitete, na kateri stari sistem razpade do tiste mere, ko je od tedaj dalje proces razpadanja samodejen. Dokler je obstajala stara mreža, je tudi na pomladni strani obstajala nekakšna protiutež. Vedno je obstajal določen poskus samoobrambne organizacije, ki je bila protiutež tej ilegalni oblasti na oblasti. Če je stara oblastna mreža razpadla, če nikogar več ne ogroža in je v nekaterih elementih rahlo farsična - besedo "farsa" uporabljam v zvezi z delovanjem predsednika Drnovška -, potem tudi ni več nobenega razloga za obstoj take protiuteži. Normalizacijo stanja bi videl v tem, da bi propadli obe mreži. Staremu omrežju je že po izvoru usojeno, da neha delovati, saj nima več virov, iz katerih se napaja. Drugo omrežje - to je bil bodisi Demos z osvobodilnim, antikomunističnim nabojem bodisi Zbor za republiko - je z razpadom stare mreže svojo funkcijo opravilo. Morda je to tudi razlog, da ne čutimo kakšne posebne potrebe, da bi se Zbor za republiko veliko oglašal.
Hkrati pa ste pred časom rekli, da bo Zbor za republiko kritičen tudi do sedanje oblasti. Pa te kritike ne slišimo.
Poglejte, če je stari sistem razpadel, ni posebnega razloga, da bi obstajal neki drug sistem, ki bi bil njegova protiutež. Druga mreža je bila stkana zato, da bi vzpostavila stanje normalne sproščenosti.
Govorite, da Zbor za republiko ni več potreben?
Če je leta 2004 prišlo do razpada bivšega partijskega sistema in njegovih neformalnih omrežij, so zadnje lokalne volitve že skoraj dokaz, da nova demokracija živi na nek normalen način. To me navdušuje. Zdi sem mi nekaj sijajnega. Zdi se mi dokaz, da smo mizo počistili. In da se lahko začnejo stvari postavljati na novo.
Rdeča nit v vaših razmišljanjih je poudarjanje meščanstva. A če si ogledamo sedanji politični prostor, najdemo tako v vladajoči koaliciji kot v opoziciji stranke, ki so urbane, pa tudi takšne, ki so ruralne. Pričakujete, da se bo zamenjala sedanja razdelitev na stranke, ki so bliže komunističnemu režimu, in tiste, ki so antikomunistične, in se bo uveljavila členitev na urbane in ruralne stranke?
Že po prvem krogu lokalnih volitev se je pojavila ocena, da so ljudje razočarani nad strankami. Dr. Igor Lukšič je kar rahlo zamorjen poudarjal, kako je za demokracijo slabo, če ljudje izgubijo zaupanje v stranke. Vendar glasovanje za strankarsko nevezane kandidate nima nobene zveze z razočaranjem ljudi nad strankami nasploh, ampak se je v tej aktualni situaciji normalizirane politične mize pokazalo, da je profil obstoječih strank neustrezen, preživet. Niso stranke same po sebi neko ponesrečeno orodje politične demokracije, ampak takšne, kot so, niso še ozemljene.
Ne obstaja še njihova ukoreninjenost v konkretne človeške grupacije, vrednote. V opravičilo strankam je mogoče šteti, da je bil kulturni boj med bivšim režimom in novimi strankami tako vseobsegajoč, da se niso imele niti časa niti interesa ozemljiti. Če pa je tega kulturnega političnega boja konec, postane neprimeren tudi ustrezni profil sedanjih strank.
Res je, da je najbolj vidna kriza pri strankah, ki so nastale iz bivših družbenopolitičnih organizacij. Domnevam pa, da se bodo prej ali slej tudi vodstva pomladnih strank ovedela, da je tudi z njihovimi strankami marsikaj narobe. Lokalne volitve so odraz potrebe, da se vse skupaj na novo definira: programi, politični profili, stranke z njihovimi volilnimi bazami.
V številnih pogovorih ste se zavzemali za bipolarizacijo. Skupaj ste videli pomladne stranke in LDS, na drugi strani pa naj bi imel Milan Kučan funkcijo povezati manjše leve stranke. Je to še možna rešitev?
Navdušujoče pri teh lokalnih volitvah je, da so povsem razpršile politično moč. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da ostaja na nacionalni ravni komparativna prednost Slovenije kot majhne države v globalnem svetu, da ima močno vlado z vizijo.
In jo imamo?
Tudi če jo zadnji dve leti imamo, ne obstajajo sistemski pogoji, da bi jo imeli še v nedogled. Kot doslej se namreč lahko še naprej dogajajo različne nove koalicije. Tako kot je bila LDS hegemon vladnih koalicij zadnjih dvanajst let, se lahko zgodi, da bo imela naslednjih dvanajst let to vlogo SDS, ki bo povabila v vlado enkrat eno, drugič drugo stranko, ji izsesala energijo, kot jo je LDS najprej krščanskim demokratom, nato pa ljudski stranki… Metafora o nočnem in dnevnem življenju vampirjev se mi zdi v tem pogledu še kar posrečena.
Sedaj pa na primer SDS izsesava energijo iz Nove Slovenije?
Ali pa bi se morda kaj podobnega začelo dogajati Socialnim demokratom, če bi vstopili v koalicijo.
Računate, da bodo vstopili?
Tega ne vem, hočem pa reči, da se lahko vzorec ponavlja z drugim hegemonom. Ne bi se torej kaj dosti spremenilo v sistemskem pogledu. Sloveniji bi še kar naprej vladale raznorodne, nenačelne, bolj ali manj velike in bolj ali manj nestabilne koalicije. Težko si predstavljam, da bi bile take koalicije podlaga močnih vlad z vizijo.
In kako bi lahko stvari obrnili drugače?
Kaj bistveno drugače se ne morejo obrniti, razen če se uveljavi večinski volilni sistem. Kot je bilo jedro pomladnih strank leta 1996 prepričano, da bi jim večinski volilni sistem koristil, saj bi po volitvah preprečil razpad predvolilnih koalicij, bi lahko podobno razmišljanje v aktualni situaciji privzele frakcije sedanje opozicije. Morda bi po tihem ali naglas ugotovile, da jim večinski sistem koristi, saj bi jih lahko poenotil.
Bi pa z večinskim sistemom vzpostavili to, kar naj bi bila komparativna prednost Slovenije - močno vlado?
Močno in sredinsko vlado. Večinski volilni sistem onemogoča, da nastajajo majhne stranke, ki velikim skočijo za hrbet. Ker ne obstaja nevarnost desnih in levih ekstremnih strank, si lahko vodstvo velike stranke privošči približevanje sredini in to vse do točke, ko je še prepoznavna identiteta stranke.
Ste se o tej temi v zadnjem času pogovarjali s predsednikom vlade?
Ne.
Pogosto govorite z njim?
Ne. Sva prijatelja in se srečujeva, a ne toliko na politični ravni.
Pri kateri temi pa vas je v času sedanje vlade povprašal za mnenje?
Ne vem, če me je sploh kdaj kaj vprašal, in ne vem, da bi imel na karkoli, kar ta vlada počne, kakšen vpliv. Marsikdaj sem poskušal uveljaviti svoje poglede glede šolstva, a mislim, da bi mi liberalnodemokratska vlada, v kateri bi bil minister dr. Slavko Gaber, pri teh temah bolj prisluhnila. Edina zadeva, za katero bi rekel, da je morda moj glas kaj malega prispeval, so bile reforme. Zavzemal sem se, da reform, ki ne bi bile dovolj analizirane in opremljene z alternativnimi scenariji, nima smisla uvajati na vrat na nos. Drugje pa s svojimi predlogi nisem uspel. Za župana mesta Ljubljana sem sam mislil, da bi bilo zanimivo ponuditi Marka Pogorevca, ki bi bil lahko primeren tekmec Zorana Jankovića: oba sta fajterja in sta si celo malo podobna.
Torej vas je dr. Tone Jerovšek prepričal, da je dr. Arhar boljša ideja?
Ja, me je prepričal. Vlada mi je torej le redko prisluhnila. Tudi koncesije za novo pravno fakulteto v Novi Gorici na primer še nismo dobili, čeprav jo imajo vse samostojne fakultete z dodiplomskimi programi.
Kdo je torej vaš nasprotnik v vladi?
Pojma nimam. Tudi sam sem se to vprašal.
Minister za visoko šolstvo?
Ne, ne. Zasebno visoko šolstvo je verjetno tuje gospem in gospodom po ministrstvih, ki delajo po svojih ustaljenih obrazcih že deset in več let in so ustvarili sistem, kakršen je. V tem primeru ministri ne obvladujejo svojih aparatov, največ moči ima uradnik, ki je pristojen za operativno reševanje problema.
Vas je pa Janša povabil za ministra v sedanjo vlado.
Ne, niti ni imel priložnosti, da bi me vabil, ker sem že od vsega začetka rekel, da sem se pripravljen angažirati le do volitev.
Kot so mi dejali v pomladnih strankah, so vas že leta 2000 tako rekoč prisilili, da ste vstopili v Bajukovo vlado. Zakaj se vedno tako branite vstopa v aktivno politiko?
Iz čisto egoističnih razlogov. Če bi sledil kakim idejam o višjih poslanstvih, ki naj bi se jim dalo na ta način služiti, bi se pač pustil pregovoriti ali pa bi se sam ponudil.
Leta 2000 ste se zaradi nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča glede volilnega sistema obrnili na Beneško komisijo, kar je sprožilo ostre kritike predsednika republike Milana Kučana. Vaš takratni odgovor sem sedaj bral v kontekstu sveže polemike med vlado in varuhom človekovih pravic, kjer vlada varuhu očita, da "špeca" Slovenijo Svetu Evrope. Kakšen je vaš komentar dogodkov v Ambrusu ter selitve Romov v spremstvu policije?
Tega ne bom komentiral. Imam sodniški refleks, da je treba v primeru, ko gre za domnevno omejevanje človekovih pravic, stvari natančno pogledati. Edino, kar lahko rečem, je, da so nedvomno prizadete tako pravice Romov kot pravice lokalnega prebivalstva, in v takem primeru je potrebno tehtati.
Kako pa ocenjujete očitke, ki letijo na varuha človekovih pravic, češ da je ravnal nespodobno, ko je o problemu poročal Svetu Evrope?
Poročanje sodi med njegove pristojnosti, če ne celo dolžnosti. Ne vem, zakaj tega ne bi storil, saj je s tem uporabil le še en instrument za reševanje situacije. Slovenija Beneški komisiji in Svetu Evrope plačuje kotizacijo, in nekaj tega denarja lahko dobimo nazaj v obliki intervencij, ki prihajajo od tam.
V vaših nastopih v zadnjem času je zaznati, da ste z mediji vse bolj zadovoljni, ker da ni več "grobega pljuvanja s peno na ustih" in da je higiena vzpostavljena.
Pri nas doma gledamo večerni dnevnik na Pop TV, zjutraj pa v posteljo s kavo dobimo Delo. Enkrat ga prinesem sam, drugič pa žena. O nacionalki torej ne vem kaj dosti in vašega časopisa ne poznam. Vem pa, da velja za "levega". Enkrat sem Dnevnik slučajno kupil na poti na morje, ker me je zanimalo poročilo o Peterletovi predsedniški kandidaturi. Bil sem presenečen: naredili ste takšno promocijo, ki je od časopisa, ki po mojih predstavah sodi ravno v nasprotni tabor od tistega, ki mu pripada Peterle, ne bi pričakoval. Na prvo stran ste dali lepo fotografijo, s katero ste ga že slikovno definirali kot Drnovškovega naslednika, potem pa ste razpredali še na notranjih straneh. Kaj ste pisali, sem samo preletel, saj je bolj kot sama vsebina pomembno, kako je stvar postavljena in koliko vrstic vsebuje članek.
Ko sem to videl, sem si rekel, da je Peterle, ki ga sicer cenim kot enega redkih pravih političnih profesionalcev, res mojster. Pomislil sem, da si je mogoče že predhodno pridobil podporo Kučanovega kroga. In je tako zase ustvaril win-win situacijo. Po definiciji je pomladni kandidat, kot katoliško profiliran politik pa brez skrite podpore druge strani na volitvah skoraj ne more uspeti. Katoliško profiliranih volilcev namreč ni dovolj za zmago na predsedniških volitvah.
Torej za Peterletovo mojstrsko potezo nekdo stoji in ni mogoče, da bi se v petnajstih letih politike naredil kot dober politik?
On se je naredil kot dober politik že leta 1992, ko je bil minister v vladi Drnovškove velike koalicije. Ta izkušnja kolaboracije je pri Peterletu prisotna torej že vsaj od leta 1992 dalje.
Je pa bil Peterle približno toliko časa v veliki koaliciji kot Janša.
A res? No, hočem reči, da je bila to edina številka Dnevnika, ki mi je v zadnjem času prišla v roke. Pri Delu pa opažam, da ni več tistih medijskih umorov, sekvenc, ko se je nekoga pripelo na raženj in cvrlo na njem do njegove politične smrti, ali pa vsaj invalidnosti. Sicer pa me za medije ne skrbi. Kdo jih financira, kdo je lastnik, kako se tržno obnašajo, kdo so botri v ozadju… ni tako pomembno. Če je osnovno sporočilo teh občinskih volitev, da so volilci pripravljeni glasovati za spremembe, če so prešli iz tradicionalne v moderno politično kulturo, če si upajo glasovati za nekaj novega ne glede na strankarsko percepcijo, so tudi moderni v odnosu do medijev. So skeptični, o stvareh, o katerih poročajo novinarji, si hočejo oblikovati lastno mnenje. Če vprašanje sami vidijo in ga otipajo, jim novinarski komentar lahko pomeni manj kot makovo zrno.
Boste kandidirali za predsednika republike? Dr. Tine Hribar je pred leti pisal o Janši kot predsedniku vlade, dr. Rodetu kot kardinalu, vas pa je nekoliko pikro dodal kot predsednika republike. Prvi dve napovedi sta se že uresničili.
Nikoli nisem razmišljal o kandidaturi za predsednika in niti sedaj ne razmišljam. Prav tako nimam nobenih podatkov, da bi kdorkoli, ki bi bil relevanten, razmišljal o moji kandidaturi. Zato se mi zdi, da tovrstna vprašanja ne predstavljajo legitimnega posla novinarskega poklica. V trenutku, ko me to vprašate, postanete družbenopolitični delavec, saj ustvarjate situacijo, ki je ni.
Saj vas zgolj sprašujemo.
Že, a lahko vprašate nekaj, kar ima neko najmanjšo možno empirično osnovo. Te pa v tem primeru ni. Sam o kandidaturi ne razmišljam in tudi zunanjega podatka o tem ni.Pomladne stranke navajajo kot možnega kandidata vas, pa Draga Jančarja…
Sedaj se bom pa razjezil. Saj stranka vendar ne razmišlja, stranka mora nekaj reči. Sam pa nisem nič takega slišal. Dopuščam, mogoče gre za obzirnost, da se o vprašanju, za katerega verjetno vedo, kaj si o njem mislim, z mano ne pogovarjajo. Pa mi vendarle razkrijte vsaj enega od vaših virov!
Ko sem postavil vprašanje, sem vam omenil dr. Tineta Hribarja.
Ja. No, te špekulacije v zvezi z mano se pojavljajo pred vsakimi predsedniškimi volitvami, a se nikoli nič ne zgodi. Kot rečeno, nikoli nisem o tem razmišljal, nikoli nič ne rečem in tudi nihče drug ne.
Če je dr. Tinetu Hribarju dopuščeno, da o tem razmišlja, naj bo meni dopuščeno, da postavim vprašanje. Še to: dva, ki sediva za to mizo, nisva bila nikdar družbenopolitična delavca.
Jemljem besedo o družbenopolitičnem delavcu nazaj in se vama opravičujem. A vaše vprašanje je v bistvu politično vprašanje. Ne sprašujete o določenem dejstvu, temveč skušate to dejstvo ustvariti. Lahko pa bi me vprašali nekoliko drugače in bi morda kaj več povedal.
Nam boste torej pomagali oblikovati vprašanje?
Kdor kandidira za predsednika slovenske države, mora prepričati polovico volilcev, se pravi, da mora biti do ljudi zelo prijazen. Na primer, Borut Pahor in Lojze Peterle sta po naravi prijetni, prijazni osebi, ki ju imajo ljudje radi. Jaz pa ljudi ne maram, hočem reči, najraje sem sam ali v družbi čim manjšega kroga ljudi, ki jih dobro poznam, prijateljev ali meni dragih sorodnikov.
Če pa bi me vprašali, ali bi opravljal službo predsednika države, na katero bi me samovoljno imenoval kralj, pa bi o ponudbi resno razmislil in rekel, da je služba premalo zanimiva, vsaj zame.ž
Kaj sedaj preostane pomladnim strankam in Zboru za republiko, potem ko se je v predsedniško igro vključil Peterle, ki sodi v pomladni politični krog, po vaših navedbah pa naj bi bil očitno naveza z Milanom Kučanom?
Nisem govoril o očitni navezi. Pomislil pa sem, da bi pravi profesionalec poskušal vzpostaviti situacijo verjetnosti zmage, najboljša je seveda win-win varianta, ko te podprejo vsi. Potem sem še pomislil na promocijsko izdajo vašega časopisa ob napovedani kandidaturi in si rekel, dobro delajo. Malo ste pretiravali s hvaljenjem, morda bi lahko to naredili bolj diskretno.
Naj torej pomladne stranke podprejo Lojzeta Peterleta ali pridejo s protikandidatom?
Pridejo naj s protikandidatom.
Koga pa naj predlagajo?
Seveda Boruta Pahorja. Podprle bi ga lahko odprto, pod mizo, kako drugače. Potem bi imeli dva idealna kandidata, oba v win-win situaciji: enega, ki je po izvoru levi, komunističen, pa ga podpira desnica, in enega, ki je desni in ga podpira levica. Vse to razmišljanje pa potrjuje, če sedaj resno govorimo, da je v Sloveniji sedanji način izbora imenovanja predsednika države precej nesmiseln. V parlamentu izvoljeni predsednik države bi bil v državniškem smislu verjetno bolj kompetentna oseba. Po drugi strani pa imajo morda neposredne volitve nekatere druge latentne sistemske funkcije. Morda so ljudje bolj zadovoljni z državo, če imajo predsednika, ki jim vzbuja prijetne občutke, ko vidijo njegovo sliko, in ki zna po domače in na prijeten način pripovedovati o zapletenih pravnih in državnih vprašanjih. Namreč, odloča o bolj malo čem.
Predlaga pa na primer ustavne sodnike, zaradi česar levica že pravi, da bi težko podprla Lojzeta Peterleta, ki bo gotovo prišel s povsem desnimi kandidati.
Saj se lahko vnaprej dogovorijo za uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča. Politika je pa res že toliko utečena trgovina, da ti mora nekdo, ko ga podpreš, tudi natančno povedati, kaj ti bo za to dal.
Pričakujete, da bo ob vprašanju imenovanja ustavnih sodnikov v prihodnjega pol leta prišlo do neke posebne politične dinamike?
Kakšnega velikega izbora uglednih in širokih ter tudi pravniško podkovanih oseb tako ni. Ne glede na strankarsko identiteto je torej težko dobiti dovolj kandidatov. Drugo pa je, da je mesto ustavnega sodnika v sedanjem času zelo težka, rutinska služba.
Je bila v vašem času ta služba bolj ustvarjalna?
Bilo je manj zadev. Ustvarjalna pa je sploh bila, saj nismo imeli ustavnega zakona, ki bi urejal tranzicijo. Začeli smo s 60 zadevami na leto in potem počasi prehajali na sto, dvesto zadev. A še vedno smo imeli čas, da smo se o kakšni pomembni zadevi ure in ure prerekali. Sedaj je ustavno sojenje trdo garanje. Poleg vsega je tudi plača ustavnega sodnika razmeroma majhna. Velikega navala na to službo torej ni pričakovati. Kar zadeva politični vidik, pa je sedanja sestava osem proti ena v prid bivše vladajoče koalicije, medtem ko je bilo v našem času razmerje štiri proti štiri. Vmes je bil seveda Franc Testen, ki smo ga včasih mesece in mesece prepričevali, da je končno dahnil svoj da eni ali drugi strani. Tedanja sestava je bila nepredvidljiva, kar pomeni, da si moral navesti desetkrat več argumentov kot pri sedanji sestavi osem proti ena, ko se tudi pri ključnih sodbah verjetno ni treba kaj dosti potruditi za večinsko odločitev in so zato odločbe lahko šibko argumentirane.
Bi torej podprli predlog, da bi bili ustavni sodniki v prihodnje imenovani po strankarskem ključu in bi bilo razmerje bolj enakovredno?
Mislim, da bi bilo pravično, da bi bilo po osmih letih razmerje ponovno osem proti ena. Seveda v korist druge opcije.
