Slovenska Rimskokatoliška cerkev se je nelagodno odzvala na vsa zadnja nič kaj bogaboječa dogajanja v Sloveniji, najbolj po zajedljivih besedah upokojenega nadškofa dr. Franca Perka, ki trenutno največ nastopa od cerkvenih dostojanstvenikov. Pravzaprav je huda preroška misel filozofa dr. Tineta Hribarja, da je bil povojni poboj domobrancev nekakšno povračilo za protireformacijsko inkvizitorstvo Rimskokatoliške cerkve nad slovenskim življem in kulturo (škof Hren je sežigal slovenske knjige, gorele so grmade), kajti v vseh razsežnostih se je pokazalo spoznanje, kako hudo je, "ko vladar prime škofa pod roko in mu reče: ,Ti poskrbi, da bodo ljudje ostali butasti, sam bom poskrbel, da bodo revni, pa bova vladala v izobilju, brez težav!’".
Iz Hribarjeve izjave gre tudi razbrati, kako RKC težko prenaša zgodovinsko breme zaradi za vedno zapisanega v prvo vrsto slovenstva ime Primoža Trubarja, luteranca, ki bi se mu z zgodovinskim umikom v prihodnost, v 22. ali 23. stoletje, pridružil drugi veliki ohranjevalec slovenstva Edvard Kardelj.
Kardelj, Novljan in Hribar
Je filozof dr. Tine Hribar zato sedel v prvi vrsti na Trubarjevi domačiji na Rašici pri Velikih Laščah, kjer je spomin na domobranstvo še hudo živ in je njegova žena dr. Spomenka Hribar kot povabljena gostja razložila svoje muke zaradi zgroženosti ob spoznanju povojnih pobojev in s spravo, ki jo je zmogla sama v sebi? Ali pa se je dr. Tine Hribar na predstavitvi knjige Novljanovo stoletje (po spominih očeta jo je napisal televizijski novinar in urednik Lado Ambrožič), pri kateri je sodelovala tudi njegova žena Spomenka, poklonil velikemu partizanskemu generalu Ladu Ambrožiču Novljanu, ki je predan slovenskemu domoljubju ter s pravo vojaško doktrino in propagando osvobodil Primorsko. In čeprav je vedel, da Novljan ni prekaljen komunist, temveč sokol in meščanski izobraženec, ga je za najbolj precizno vojaško akcijo slovenskih partizanov v drugi svetovni vojni - osvoboditev Primorske - izbral sam Edvard Kardelj.
Luč med zgodovinarji
Kdo je bil pravzaprav Edvard Kardelj, po katerem hudo udrihajo z močno desno roko novodobni zgodovinarji doktrine samostojne Slovenije, med katerimi pa se rahlo že sveti luč pripravljenosti razmišljanja malo drugače? Kardelj je bil nesporno židovskega rodu s priimkom Cardelli, ki je bil dovolj pogost v Furlanski krajini, kamor so prišli Židje iz trgovskih krogov Beneške republike. Tako imenovani afriški Židje, sefardi (dobri Židje), so v Evropo prišli prek Afrike v Španijo (druga veja Židov, imenovanih aškenazi, so prišli v Evropo po Podonavju), kjer se je nadnje spravila kruta španska inkvizicija RKC (Vatikan si je tudi med drugo svetovno vojno zatiskal oči pred holokavstom), pred katero so bežali največ v Benetke, kjer so podjetnost židovskih trgovcev sprejeli odprtih rok.
Edvard Kardelj je hodil pred drugo svetovno vojno na učiteljišče v Ljubljani ter z bratoma Urošem in Bojanom živel v Ljubljani na dvorišču Rimske ulice 5 (na vogalu s Slovensko cesto, kjer je bila gostilna in je sedaj igralniško zabavišče Koper), kjer je stanoval tudi inž. Ladislav Bevc, predvojni liberalni politik in eden najvidnejših v organizaciji Sokol. Bevc je bil med vojno član manj poznanega tajnega Sokolskega sveta, ki je organiziral odpor proti nemški in italijanski okupaciji. Po vojni se je kot podpornik plave garde in član Narodnega odbora (odgovor je bila prva slovenska vlada, ustanovljena v Ajdovščini) pred komunizmom umaknil k sorodnikom v Napa valley (dolino, sedaj najbolj znano po izvrstnih vinih) v Kalifornijo. Spomine inž. Ladislava Bevca je (podobno kot Lado Ambrožič) uredil njegov sin dr. Vladislav Bevc in jih letos izdal v knjigi Spomini. V njej piše, da je velika verjetnost, da si je Edvard Kardelj svoje ilegalno ime Bevc (drugi dve njegovi ilegalni imeni sta bili Krištof in Sperans) sposodil prav pri sosedu iz mladosti, inž. Ladislavu Bevcu.
Kardelj za Slovenijo
Ugotovljeno je, da Tito brez Kardelja ni mogel obvladovati in krotiti jugoslovanskih nacionalizmov. Kardelj si je izmišljal nove in nove povezovalne pogruntavščine (na podlagi družbenega premoženja ni bilo mogoče bogatenje posameznika, s čimer so bile zatrte osebne ambicije), čeprav so Tito in visoki predstavniki drugih republik dobro vedeli, da ima Slovenija hude privilegije, kar se je izkazalo tudi pri osamosvajanju naše države. Kardelj je spretno manipuliral z mešanjem prebivalstva po republikah (v smeri novega združenja jugoslovanskega naroda), kar se je imenitno izšlo leta 1990 ob izidu referenduma o samostojni Sloveniji, ko se je izkazalo, da je več kot devetdeset odstotkov prebivalstva Slovenije ostalo slovensko. Kardelj je podpiral prost pretok ljudi preko slovenskih meja v Italijo in Avstrijo z izgovorom, da skrbi za slovenski manjšini in sproščeno trgovino, preko meje je k nam prihajala sodobna tehnologija, s katero smo si podrejali druge republike, in slovenski študentje so nenadoma odhajali na šolanje v tujino. Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija sta z vsem svojim vplivom podpirala obstoj in samostojno oborožitev slovenske teritorialne obrambe, ki je skupaj z milico dala vojaški duh pri osamosvajanju.
RKC in vsi drugi
Zavedanje, da se je zares začela jasniti misel o samostojni Sloveniji že s Primožem Trubarjem, ki so jo morale v stoletjih dotrpeti in dograjevati generacije Slovencev, da se je leta 1991 lahko zares zgodila, bo vedno bolj prisotno in z zgodovinskim odmikom popolnoma razbistreno.
Slovenska RKC še vedno ne najde svojega pravega deleža oziroma si jemlje prevelikega, zato ga hoče po svojih glasnikih zmanjšati drugim, dolgo časa dr. Franc Rode, sedaj dr. Franc Perko. Kardinal in nadškof sta z dr. Francetom Arharjem skušala preprečiti, da bi na županskem stolu Ljubljane spet sedel heretik, toda nista uspela. Sedaj se je treba potruditi na predsedniških volitvah, da ne bi bil spet izvoljen luteranec (Milan Kučan) ali v indijsko ezoteriko in duhovnost zagledani dr. Janez Drnovšek. Peterletov Lojze iz Trebnjega, ki na ustno harmoniko igra, čebelice goji in dobre šale pripoveduje, ta je pravi.
