Pomagajmo in povejmo, da je Matjaž Romih "naturaliziran" Ljubljančan. Prestolnica mu, vsaj kar se tiče njegove materinščine "savinjščine", še ni prišla čisto do živega. On je tisti, ki nas prek radijskih valov budi, seznanja z novicami ali pa nas drži pokonci, preden zaspimo. Njegov prepoznavni glas mnogokrat spremlja tudi dokumentarce na TV Slovenija. Romih je že 13 let doma v Ljubljani, njegov rojstni kraj pa je majhna vasica Gotovlje pri Žalcu, od koder prihaja. Zadnja tri leta in pol se vživlja v vlogo varuške in očeta hčerke Ele.
Štajerec v Ljubljani
Matjaž Romih pove, da se je včasih resnično počutil kot priseljenec, čefur, sezonski delavec. Ko je prišel domov, so mu rekli, da se je "poljubljančil", v Ljubljani pa, da je Štajerec. Nikomur ni bilo po meri, da je to, kar je. A s tem se je sprijaznil in spoznal, da so takšne izkušnje umetniku dobrodošle. Življenje pač. Muziko dela preprosto zato, ker ga veseli. Piše za ljudi, hoče se jih dotakniti. Išče besedne niti, se poigrava z njimi, vse to z namenom, da vstopi vase in druge. "Izgubljeni Štajerec" v Ljubljani, se je povezal z Dragom Ivanušo, Jeleno Ždrale, Markom Gregoričem, Luko Ropretom in Blažem Celarcem ter lani na festivalu šansonov odnesel domov glavno nagrado - snemanje plošče. To je bil le prvi korak na njegovi samostojni poti kantavtorja. Romih pravi, da lahko igra pred občinstvom na Metelkovi, v Cankarjevem domu ali pa v kakšni majhni podeželski dvorani. V zvezi s tem nima predsodkov. "Ljudje so ljudje!" pravi. S svojim prvencem, ki nosi naslov Novice iz Slovenije, se je približal vsem.
Novice iz Slovenije
Z novicami se srečuje vsak dan, a ne izide vsak dan prvenec z istim naslovom. Z njim je Matjaž Romih, kot vsak dober kantavtor, uspel Slovenceljnom postaviti ogledalo. Aktualne misli sicer rahlo zavije in nam jih preda kot nepričakovano darilo na vsem razumljiv in razburljiv način. V šali poreče, da je faliran študent, ki se je na "stara leta" odločil delati glasbo in študirati. Začel je pri študiju zgodovine, ki ga ni pritegnil, tako da je zdaj nekje na sredini študija etnologije in kulturne antropologije. Prej se je kalil, rastel in mojstril v pisanju pesmi. Romih se z veseljem spominja svojih obupnih najstniških pesmi, nekoliko manj srečanja s harmoniko. Ker je imel sitnega učitelja, je raje hodil v ta pravo šolo kot v glasbeno. Njegova strast je vedno bila kitara. Seveda je, kot vsak glasbenik, šel skozi obdobje mladostniškega ustanavljanja benda in igranja za punce. Z nostalgijo gleda nazaj, ko je pri 23 letih na študentskem žuru prijateljem prvič predstavil nekatere svoje avtorske pesmi. Ti so, bolj v šali kot zares, dejali: "Romih sicer ima dobre ideje, a kaj, ko nima jajc." Zdaj je vsem skupaj dokazal, da jih ima!
