Nekako mehko oziroma zmehčano se nam Hvalica predstavlja tudi v svoji knjigi, čeprav na naslovnici drzno pozira kot kak apokaliptični profet, pred katerega so za nameček namontirali še zaščitne trakove, ki v angleščini (?) označujejo nevarno območje. Knjigo je izdala založba Danila Slivnika, ki se je iz častilca "neupogljivega Grosupeljčana" prelevil v občasnega kritika lika in dela Janeza Janše, včasih prav po slivnikovsko hudobnega. A bodi mu v čast, da je bila povod ene od teh kritik znotrajstrankarska čistka, s katero se je Janša surovo znebil nekaterih tovarišev, med njimi Hvalice. Zato je bilo pričakovati, da bo knjiga predvsem veliki obračun avtorja z nekdanjim avtoritarnim šefom, ob tem pa še dragoceno gradivo za preučevalce slovenske politike. Toda kdor je pričakoval to, je moral biti razočaran. Naš junak se ne obremenjuje z globokimi analizami. Dasi je bil devet let "njegov strankarski politični sopotnik", se Hvalica zadovolji s predpostavko, ki ji sicer ne gre odrekati utemeljenosti, da "Janše v dušo pravzaprav nihče ne pozna", nato pa zdrdra kvazipsihološko oceno, kako "gre za večplastno osebnost, ki jo odlikuje odločnost, škodujejo pa ji nekomunikativnost, egocentričnost, zamerljivost in maščevalnost". Politologiji pa je Hvalica zapustil "sindrom mladosti v slovenski politiki", se pravi izkušenjske nerazvitosti vodilnih tranzicijskih politikov, s katero pojasnjuje tako razpad Demosa kot Janševe politične napake. "Toda priznati je treba, da je eden redkih poslancev, ki obvladajo dramaturgijo javnega nastopa. Hvalica zna modulirati glas, patetično premolkniti, z očmi poiskati trenutno žrtev in se naslajati nad njo, ko pod točo zlobnih izstrelkov srepo gleda, se kremži ali zaigrano muza." Takole je nekoč vaš pisec v tem časniku opisoval pomembnost političnega pojava Iva Hvalice. Upokojeni Hvalica je mnogo bolj spokojen pojav. V njegovi knjigi gre predvsem za kronološko lepo urejeno kramljanje človeka, ki je živel ne čisto dolgočasno, a tudi ne preveč vznemirljivo življenje, dokler se mu ni v poznih zrelih letih znenada utrnila priložnost za zgodovinska dejanja. Tak finale je lep, še zlasti, ko ga človek motri s časovne distance. Zato je v Hvaličevem pripovedovanju bore malo srda, zlobe pa sploh nič; še za politične nasprotnike pogosto najde razumevajočo, toplo besede. Avtobiograf zna biti prav prisrčno prostodušen, denimo ko opisuje, kako se je na nekem sprejemu v Varšavi priliznil gospe Kwašniewski, češ da je Slovencem ostal v neminljivem spominu njen poljubček možu na jahti v Piranskem zalivu - potem pa se je šel z uspehom tega komplimenta hvalit še poljskemu predsedniku. Veste, kdaj je za Hvalico njegov predsednik nehal biti bog? Ko mu je Janša zabrusil, da si ne zna zavezati kravate. In to mu očita nekdo, ki nima okusa, ima nemogoče kravate in si jih ne zna zavezati..., ali ni tudi on le navaden človek, se je prvič grenko vprašal Ivo Hvalica. Čeprav je bil Hvalica dolgo vodja poslanskega kluba in podpredsednik stranke, obenem pa za Janšo najpopularnejši "janševec", je bil zaradi nekaj nedolžnih disciplinskih prestopkov in občasnih svojeglavosti (brez zgodovinskih posledic) tako rekoč izgnan iz stranke. V tem naj bi bil tudi višji smoter primera Hvalica, namreč v opozorilu o pomanjkanju notranje demokracije v najpomembnejši opozicijski stranki, ki ga lahko raztegnemo v diskusijo o zvezi med odnosi v strankah in politično demokracijo nasploh. Stranke tudi drugod niso ravno zgled demokratičnosti, še zlasti ne velike, etablirane stranke. Načeloma ni velike razlike med, recimo, znamenitimi Drnovškovimi kosili, s katerimi obide puščobno obredje strankinih organov, in Janševimi "lustracijami" neposlušnih sodelavcev, čeprav so prva nedvomno prijetnejša. In načeloma je najpomembnejša procedura, po kateri se tudi nedemokratično organizirane strankarske elite na demokratičen način potegujejo za oblast. A tu je čer, "Hvaličeva čer": omejenost strank nazadnje omejuje tudi izbiro med njimi. Hvalica končuje z ugotovitvijo, da Janša pooseblja stranko, ki ji je tako dolgo pripadal. "Zdaj je dobesedno njegova in daleč naokoli ne vidim nikogar, ki bi ga lahko dosegel. Tudi socialdemokracije v SDS pravzaprav ni več oziroma je je le še za vzorec... Mogoče pa je prav to izziv za nov začetek." Mar je v zadnjem stavku pozabil na svoj naslov? Zbogom, Ivo Hvalica.