Toda idejo božjega posega še vedno zagovarjajo v mnogih verskih in drugih krogih, vključno v enem redkih znanstvenih krogov, in sicer v obliki teorije, ki je poznana pod imenom teorija "inteligentnega načrta" (ID, "intelligent design"). Ta teorija zatrjuje, da določenih dogodkov v nastanku in evoluciji življenja ni mogoče razložiti zgolj v kategorijah narave. Večina znanstvenikov zavrača to teorijo kot nepodprto z verodostojnim dokaznim gradivom in kot v temelju neznanstveno.
Sodeč po moderni znanstveni različici Geneze - ki je sicer manj slikovita od biblične zgodbe, a zato nič manj veličastna - je bila Zemlja, skupaj s Soncem in ostalimi planeti, rojena v viharju plina in prahu, nekako pred 4,5 milijarde let, kar je nekaj več kot 9 milijard let po Velikem poku. Pol miljarde let kasneje si je naš planet dovolj opomogel od muk svojega nasilnega rojstva, da je postal fizično sposoben ponuditi zavetje življenju. Čez nadaljnjih manj kot pol milijarde let je Zemlja življenju tudi dejansko nudila zavetje, še zlasti nekemu bitju, imenovanem poslednji univerzalni skupni prednik (LUCA, "the last universal common ancestor"), ki je z evolucijo povzročil nastanek vseh nam znanih živih bitij, vključno z raznoraznimi mikrobi, rastlinami, glivami, živalmi in ljudmi.
Primitivni organizmi so nastali iz nežive materije, ki je bila po vsej verjetnosti neka vroča, žveplena, s kovinami bogata, vulkanska voda. Ta neokusni zvarek je bil verjetno "začinjen" z obilico majhnih organskih molekul, kot so aminokisline, saharoze, dušikove baze, in z ostalimi značilnimi elementi bioloških tvorb. Eno izmed najbolj presenetljivih odkritij zadnjih desetletij, do katerega je pripeljalo raziskovanje vesolja, bližnjih nebesnih teles in še zlasti meteoritov, ki so padli na Zemljo, je ugotovitev, da se po vsem univerzumu spontano oblikujejo mnogi kemični gradniki življenja. Organska kemija, ki se tako imenuje zato, ker se je domnevalo, da zadeva predvsem žive organizme, se je izkazala za najbolj razširjeno in vsakdanjo kemijo: kemijo ogljika.
Od replikacije do naključja
Kako je ta "kozmična kemija" privedla do nastanka prvih živih celic, ni do potankosti znano, vendar pa lahko proces povzamemo z dvema besedama. Prva je kemija, bistvo življenja. Živa bitja nenehno proizvajajo svoje lastne elemente iz drobnih anorganskih in organskih gradnikov, s pomočjo katalizatorjev, imenovanih encimi, in s pomočjo energije, ki jo črpajo iz Sončeve svetlobe, rudninskih virov ali hranljivih snovi, ki jih proizvajajo drugi organizmi. Nekaj podobnega je bilo na delu tudi ob nastanku življenja, a po poteh, s pomočjo delovanja katalizatorjev in z viri energije, ki jih je še treba določiti.
Temu problemu so bili doslej namenjeni že ogromni znanstveni napori. Dognanih je bilo veliko stvari, toda na obzorju ni nobene rešitve. Vse, kar lahko rečemo, je to, da so v to vpleteni procesi zaradi njihove kemične narave morali biti skrajno strogo določeni in reproduktibilni, kar pomeni, da je do njih moralo priti pod splošno veljavnimi pogoji. Če bi kemija dopuščala vsaj majhen element naključja, potem ne bi bilo nobenih kemičnih laboratorijev in nobenih kemičnih tovarn.
Druga ključna beseda je replikabilnost, tj. zmožnost določenih molekul, ki nosijo informacije, da s pomočjo mehanizmov, ki so odgovorni za njihovo sintezo, povzročajo nastanek (komplementarnih) kopij samih sebe. To funkcijo, ki jo danes opravlja večinoma DNK, je sprva po vsej verjetnosti opravljala RNK, bližnji sorodnik DNK.
Replikacija je bila sprva lastna samo molekulam RNK. Slednje so bile s pomočjo načrta, ki so ga nosile, kmalu vključene v sintezo proteinov, s čimer se je replikacija preko RNK-ja (konec koncev DNK-ja) razširila tudi na proteine. Replikacija je nato s pomočjo proteinov pričela tvoriti vedno kompleksnejše objekte, vse tja do celic in mnogoceličnih organizmov.
Replikacija je generacijo za generacijo dopuščala neskončno reprodukcijo enakih entitet, kar je osnova genetske kontinuitete. Nadalje je zaradi neizogibnih neuspehov v natančnosti procesa replikacija neizogibno privedla tudi do odstopanj (v replikabilni obliki) in od tod do tekme med različnimi rodovi za razpoložljive vire. Nujni izid, ki ga je prvi napovedal Charles Darwin, je bila selekcija tistih rodov, ki so bili najbolj sposobni preživeti in - še zlasti - v danih pogojih ustvariti svoje potomstvo. Ta proces se je s pojavitvijo replikabilnosti takoj pridodal h kemiji, pri čemer je sprva deloval na molekule in, posledično, na vse kompleksnejše skupine vse do današnjega dne.
Z replikacijo se je preko variacij ali mutacij, ki so bile podvržene rešetu delovanja naravne selekcije, pojavilo tudi naključje. Te variacije so, kolikor nam je znano, povsem naključne, brez vsakršne namere ali predvidevanja - od tod zelo razširjena ideja, da je zgodovini življenja vladala kontingenca.
Po odgovore v vesolje
Vendar pa ta vidik zanemari možnost, da je lahko vrsta izbir, ki jih naravni selekciji ponuja naključje, dovolj široka, da omogoči vznik optimalne ali skoraj optimalne rešitve, pri čemer pa je proces dejansko skorajda nujen in reproduktiven pod splošno veljavnimi pogoji.
Vsekakor obstajajo dobri argumenti v prid ugotovitvi, da je do optimalno naravnane selekcije v nastajanju in evoluciji življenja utegnilo prihajati pogosteje, kot pa se to običajno domneva. To pomeni, da življenje, kolikor je produkt določujoče kemije in k optimalnosti naravnane selekcije, vznikne - v obliki, ki je podobna življenju, kot ga poznamo danes - povsod tam, kjer pogoji posnemajo tiste, ki so spremljali njegov nastanek na Zemlji, kar opravičuje današnje zanimanje za zunajzemeljsko življenje. Vendar pa ta selekcija, ki poteka z evolucijo, v ničemer ne dokazuje teorije inteligentnega načrta. Neupoštevajoč argumente, ki se jih navaja v podporo tej teoriji in ki so bili na široko ovrženi, naj bo rečeno zgolj to, da teorija, ki temelji na apriorni izjavi, da teh reči ni moč naravno razložiti, ni znanstvena teorija. Znanost po definiciji temelji na ideji, da je objekt preučevanja naravno razložljiv. Zakaj sicer sploh iskati razlago? Zares sijajno je to, v kolikšni meri se je narava, vključno s temeljnimi potezami življenja, že izkazala za razložljivo.
