Pred dobrim desetletjem in še prej je bil predvolilni čas obdobje pričakovanj izpolnjevanja že vnaprej dogovorjenih načrtov, ki so sem in tja tudi športu prinesli lepše čase, demagogije pa je bilo vendarle manj.
Potlej je izbruhnila demokracija in zajela tudi našo deželo, "novokomponirani" politiki so brž tekmovali med seboj, kdo bo obljubil več, kdo bo bolj vneto tolkel "s tujim ... po koprivah". A športu je ostajalo vse manj, posebej v našem glavnem mestu, kjer "o tolčenju po koprivah" sicer ni bilo moč govoriti, silnih neizpolnjenih obljub pa vseeno ni manjkalo. Tudi takih, ki so športne privržence odnašali iz stanja blaženosti v stanje razočaranja. Ponekod so "lokalci" še zmogli kakšno manjšo obljubo. Našemu največjemu mestu ob Dravi je, denimo, priskočila na pomoč država, da ji Štajerci ne bi povsem obrnili hrbet, v Ljubljani pa ...
Saj ne, da bi gledali sosedom v lonce, toda tudi nepriljubljeno merjenje s hrvaškim glavnim mestom mora vendarle zbuditi vsaj nekaj zavisti pred najpomembnejšim letošnjim domačim političnim dogodkom. Le za malo ilustracijo: Zagreb zmore vložiti vsako leto po okrog 600 tisoč evrov v atletski miting (nekoč Hanžekovićev memorial), zmore prispevati milijon evrov za eno slalomsko tekmo za svetovni pokal za dekleta na Sljemenu, zmore in hoče pristaviti še 200 milijonov evrov za obnovitev štadiona v Maksimiru ter zraven še 30 milijonov za posodobitev štadiona za 20 tisoč gledalcev na Kajzerici, da v času obnove maksimirskega dinamovci ne bi bili brezdomci, Ljubljana pa...
