Potomci plemena Ostarikov?

Tako oziroma praviloma z dvoglasniško začetnico se piše mnogo ljudi, ki prebivajo v vzhodnem delu Avstrije, predvsem pa kakih sto kilometrov zahodno od Dunaja. Bili naj bi potomci starega germanskega plemena Ostarikov. Prav med njimi se rodilo tudi uradno ime za Avstrijo Österreich (seveda pa Oster v nemščini pomeni tudi velikonočen).

Skrivnostna povezava

A v kakšni rodovni zvezi s tistimi v Avstriji so slovenski Ostermani, nam naš sogovornik žal ni vedel povedati, čeprav priimek prišepetuje, da je vsaj v neki daljni preteklosti taka povezava po vsej verjetnosti vendarle obstajala. Ali pa priimek preprosto označuje le nemški izraz za človeka z vzhoda, bodisi Nemca ali pa tudi kar Slovenca.

Predniki so začenjali iz nič

Tako nam preostane le Ostermanovega rodbinskega debla iz novejše dobe. Tudi oče Jožeta Ostermana je bil Jože, medtem ko je bilo dedu ime Mihael. "Mihaela je odlikovala velika pridnost. Začel je iz nič, a je s svojo marljivostjo in z znanjem kmalu postal eden najsposobnejših obrtnikov v Kranju, tako da si je lahko kupil hišo na sedanjem Glavnem trgu prav nasproti Prešernovega gledališča," pravi njegov vnuk.

Direktor, ki je dal Elanu polet

Mihaelov sin Jože ali oče našega sogovornika je bil prvi med ustanovitelji pozneje in do konca osemdesetih let zelo uspešnega begunjskega Elana. Bil je tudi direktor tega dolga leta paradnega konja slovenskega gospodarstva in je za dosežke te tovarne prejel Kraigherjevo nagrado, danes imenovano nagrado Gospodarske zbornice Slovenije. Njegovo ime je navedeno tudi v Slovenski enciklopediji.

Zveza z družino Klavora

Poročil se je s Primorko Elzo Klavora, ki mu je rodila dva sinova in dve sestri. Poleg Jožeta še Milana, ki je nekaj časa prav tako delal v Elanu, potem je dolgo predstavljal podjetje Slovenijales v Parizu, danes pa deluje tam kot zastopnik podjetja Gorenje Velenje. Ena od njunih dveh sester, Nevenka, je zdaj zaposlena v Vili Bled, druga, Slavica, poročena Keržan, pa je bila direktorica jeseniškega muzeja.

Preprosti, a slavni ljudje

In družina njihove mame, Elze? Kot rečeno, gre za primorsko družino Klavora, katere pripadniki so prišli v času prve svetovne vojne iz Čezsoče živet v Maribor kot emigrantska družina. Podobno kot Ostermani so bili tudi Klavorovi sprva preprosti in revni ljudje.

Heroina

Elza je imela dva brata in štiri sestre. Najmlajša med njimi je bila Slava, a to so Nemci v Mariboru že avgusta leta 1941 kazensko ustrelili. Postala je narodna heroina.

Smrt nad Beogradom

Elzin in Slavin brat je bil slavni Miha Klavora. Tudi ta je padel pod nemškimi streli, vendar kot vojaški pilot. Zgodilo se je takole: kakor so povedale priče, mu je med boji z nemškimi letali nad Beogradom zmanjkalo streliva, in ko sta ga dobila v klinč dva nemška messerschmitta (hitra bojna letala, ki jih je konstruiral nemški letalski konstruktor Willy Messerswchmitt), sta ga sestrelila kakšnih 20 kilometrov severno od jugoslovanske prestolnice, ki so jo takrat bombardirale štuke. To so bili lovci bombniki, ki so jih spremljali lovci messerschmitti. Pravzaprav je tudi Miha pilotiral enega od messerschmittov, ki jih je jugoslovansko vojaško letalstvo kupilo le leto prej.

Veslača in njuna pot v Kanado

"Mihova sinova sta v športnih krogih zelo znana," nadaljuje Jože Osterman. "Eden je Peter Klavora, ki je bil blejski veslač in trener. Leta 1962 je treniral veslače osmerca, ki so čez dve leti na olimpijadi v Tokiu osvojili četrto mesto. To je bil pravzaprav začetek blejskih uspehov v veslanju. Njegov brat Boris Klavora je bil v tistem osmercu veslač, ki narekuje ritem. Oba se še danes ukvarjata s tem športom, vendar pa zdaj živita v Kanadi. Peter je predavatelj na neki športni šoli v Torontu, Boris ima Vancouvru svoj center za fitnes. Morda je zanimivo, da sta oba po izobrazbi ekonomista, delujeta pa v čisto drugih vodah. Seveda pa v Ameriki pojmujejo formalno izobrazbo čisto drugače kot pri nas, saj ta tam rabi le kot najnujnejša formalna osnova, pomembno le predvsem to, kako dober si na kakem področju."

Avseniki, a ne tisti muzikanti

Jožetova žena je Eleonora. Rodila se je v jeseniški družini Avsenik (ki pa ni v nikakršnem sorodu z znamenitimi glasbeniki). "A je pravzaprav ves čas živela v Kopru. Njen oče je bil pravi proletarec, sindikalist in glavni računovodja v Tomosu. Imava dva otroka: Elzo, ki je ime dobila po moji materi in zdaj obiskuje srednjo zdravstveno šolo, in Gašperja, ki je še osnovnošolec."

Jožetova kariera

Gimnazijo je končal na Jesenicah in potlej diplomiral na filozofski fakulteti, kjer je doštudiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Njegova prva služba je bila v ljubljanski Drami, kjer je deloval kot mlajši dramaturg. Potem je bil svetovalec za kulturne programe v ministrstvu za kulturo, sekretar ljubljanske kulturne skupnosti, nadalje odgovorni urednik kulturno-umetniških programov na RTV, član izvršnega odbora republiške konference SZDL, odgovoren za kulturo in znanost, nato predsednik Zveze kulturnih organizacij in še predsednik mestne konference SZDL. V letih od 1990 do 1993 je bil samostojni podjetnik, zdaj pa je že nekaj časa svetovalec na vladnem uradu za informiranje. V tem uradu trenutno dela tudi kot sekretar vladnega koordinacijskega odbora za pripravo bližnjih proslav ob deseti obletnici slovenske osamosvojitve. Zunaj službe in zadolžitve deluje še v Turistični zvezi Slovenije kot predsednik komisije za kulturo. Odkar je bil državni sekretar na ministrstvu za kulturo, skuša pomagati tudi fundaciji Cjuha na Bledu (imenovani po slavnem slikarju Jožetu Cjuhi, ki mu je država za umetniško delo omogočila hišo na Pristavi). "Zdaj skušamo hišo urediti kot multikulturni center, seveda pa bo v njej tudi stalna slikarska šola s svojo stalno zbirko. To je prav zanimiv projekt, ki pa ga seveda spremljajo tudi težave."