- Z vedno širokim nasmehom nimate težav v stikih z ljudmi.
"Eno je pač značaj, drugo pa gotovo tudi nekaj desetletij dela v turizmu, kjer z jecljanjem ne bi dobro opravil. Najraje pa vseeno govorim prleško, z vsakim. A prihaja tudi do zmede, kdo da je Prlek. Celo priznani pesnik in pisec besedil za zabavno in narodnozabavno glasbo Ivan Sivec se je nekoč zapletel. Navdušen je bil nad mojo narečno prleško knjižico pesmic in v časopisu napisal, da je pesmice v pristni prekmurščini napisal Marko Kočar, zraven pa dodal še slovar prekmurskih besed. Ampak da ne bo pomote: ne spadam med zabavljače, ki vsak hip ,gor držijo družbo’, stresajo šale iz rokava in si sproti izmišljujejo nove rime. Kje pa! Jaz besede meljem, zapisujem, kombiniram ... potem pilim, popravljam, trgam papirje, jih mečem v koš .... in jih nato moja ljuba ženica pobira iz koša, ker mi nenadoma postane žal raztrganega, in jih lepiva skupaj, ker se jih ne spomnim več tako, kot so bile zapisane."
- Tudi v družbo zadnje čase z ženo bolj redko zahajata. Ali prleške veselice niso več tisto, kar so bile včasih?
Čreva vun pa marš v nebesa!
Drek me nekši Elvis briga!
Jaz sen ploča, ka bi plesa,
ne pa ka bi z ritjo miga ...
Že je fasa v nos pešico
pa smo meli veselico.
Levo. Desno. Preci. Malo.
En po oven. Kon je palo ...
"Pride kdaj, da imam kak poznejši nastop, pa tam srečam kakega vrstnika, z uhanom v ušesu, pa s čopom redkih las in spremljevalko, mlajšo od moje hčere, pod pazduho. S čim vse skušajo nekateri pritegniti pozornost! Vendar ni to razlog, zakaj ne hodim na veselice. Kamorkoli že sem prišel in so imeli kakšen one man band, je kar hitro preklopil na hrvaško muziko in smo naenkrat peli dalmatinske, koj zatem pa še starogradske. Evo, saj me ne daje nacionalizem, ampak ni mi za biti na takih veselicah!"
- Prve prave zbadljivke v prleščini ste objavljali v Radenskem vestniku, mesečniku znanega podjetja.
V Rodince sen f šolo hoda
prek potoka, traf pa jif.
Osen let sen stole gloda,
Tito pa je bija žif.
"Saj me ni sram priznati: tri leta sem študiral v Mariboru slovenščino in nemščino, pa se mi ni dalo več. V Radenski pa so ravno potrebovali nekoga, da bi namesto Milana Verdeva, ki je odšel k vojakom, delal tam kot novinar. Kaj vem, kaj jim je bilo, da so me vzeli! Joj, in ko je Boris Cipot, ki je bil takrat vodja službe za informiranje v Radenski, videl moje prleške zajebancije iz življenja v Radencih in v podjetju, je to kar začel objavljati v časopisu. Tudi ko sem šel od tam, sem še kar pisal za ta časnik. Verdev je prišel od vojakov, Cipot zapustil firmo, moje prlečke pa so ostale."
- Kako pa ste prišli v soboško turistično agencijo, kjer delate še danes?
Pride pujcek na Brnik ...
Pa ga stava je pilot:
"Kan češ z jurjon? Idiot!
Če bi rad na avion,
nucaš skoro en miljon."
Pujcek žalostno je gleja.
Vrag je kariero vzeja.
Kun bi zaj, sirmak, se skrija?
Osta de do kunca - svija.
"Pred tem sem še leto dni delal na osnovni šoli v Negovi. Učil sem tretje razrede namesto učiteljice, ki je bila na porodniški. Potem pa je ena sodelavka posvojila otroka, pa sem pol leta ob dopoldnevih poučeval še nemščino. Tam je bilo krasno: še so znali starši učitelju prinesti glaž medu, klobaso ali jajca. Turizem pa je spet eno tako naključje: Durus (še en legendarni pomurski turistični delavec) je šel na svoje, moj foter pa, ki je bil takrat direktor v nekem ljutomerskem podjetju, je šel k takratnemu direktorju Plantariču, češ, mojega vzemi - gobčen je, pa pol sveta je že videl. Dober bo. Pa me je vzel!"
Saj sta le knjižici
- Pa je oče lagal?
"Ne, za tiste čase sem res videl veliko sveta. Danes je drugače, zdaj že vsi letajo po vsem svetu. Tetin mož, Nemec, je postavljal plinovode po svetu, pa me je nekoč vzel s sabo v Indijo za en mesec. On je delal, jaz pa sem letal okoli. Kot študent sem z vlakom prepotoval vso Evropo, potem sem šel spet za kak mesec v Kanado k nekim sorodnikom. Takrat mi je to veliko pomenilo. Zdaj bi pa šel kam, kjer ni ljudi, odpeljal bi se h kanadskim ali irskim jezerom in tam lovil ribe - če bi me seveda zadela tista rekordna sedmica na lotu."
- Vsaj 3000 izvodov vaših dveh pesniških zbirk je med pomurskimi in drugimi slovenskimi bralci, mnogi niti ne vedo, da ste tudi avtor besedil številnih nagrajenih narodnozabavnih in zabavnih popevk. Zakaj v prleščini?
"Že ta naklada je za slovenske literate skoraj neverjetna. Vendar jaz temu ne pravim pesniški zbirki. Dve knjižici sem res izdal. Železni vrelec je financirala Radenska, tistih prvih tisoč izvodov je tako hitro zmanjkalo, da smo ponatisnili še tisočaka. Kislo župo pa sem izdal v samozaložbi in sem tisoč izvodov zelo hitro prodal. Zdaj imam še od vsake en izvod, in če mi to zmanjka, bom ostal brez. Na pet let se opogumim in kaj izdam. Zdaj čakam leto 2008 za naslednjo knjigo, ki pa je že pripravljena. Sicer pa kar nastopam. Enkrat sem bil povabljen na literarni večer. Take veličine so povabili, da jim je zmanjkalo stolov na odru, pa sem jaz sedel na kolnkišti! In sem se počutil kot Matija Gubec. One veličine so prebirale svoje pesmi, saj jih niso vsi razumeli, ampak so bili ganjeni. Mene so razumeli. Enkrat pa me je v Križevcih zaneslo, ko so v mali dvorani imeli vse: recitale, pevce, glasbenike, pa so se mi zdeli nekam žalostni. Kot da jih muči, da niso v Cankarjevem domu. Pa sem rekel: če vam pa balet fali, bom pa jaz zaplesal! Na koncu sem jim pokazal pravo špago - iz žepa sem jo potegnil! Joj, so bili navdušeni."
Če ne fašem, bi pa šel ...
- Marko, ste iz Križevec pri Ljutomeru, svojo pripadnost domačemu kraju ste izkazali tudi s tem, da ste odigrali glavno vlogo v predstavi Iz nevole v nevolo tamkajšnjih amaterjev. Križevci so blizu reki Muri. Se boste pridružili protestnikom, če jo bodo hoteli pozidati z elektrarnami?
"Da bi ravno tam mahal s pestmi, nisem razmišljal. Če bi znal, da ne bom fasal, bi šel protestirat. (smeh) Sicer pa lahko pomagam s kako cinično pesmico. Ali veste, da sem doslej z narečnimi besedili, v prleščini seveda, sodeloval na osmih ptujskih festivalih in da sem na petih dobil prvo nagrado za besedilo? Na mariborski Veseli jeseni nisem tako uspešen, nekaj drugih in tretjih nagrad pa sem že dobil. Letos bodo kar štirje izvajalci v Mariboru prepevali moja besedila. Pa mnogi znani izvajalci imajo moja besedila. Ponosen sem bil, ko me je na svoj CD otroških pesmi uvrstila Romana Kranjčan, poleg pa so številni zelo ugledni slovenski pesniki. Nekateri pesniki so morali biti dvakrat prekopani, da so jih priznali, jaz pa sem še kako živ!"
- Kako pa se znajdete v sodobni politiki?
Fsepofsod je poleg bija,
f fsakšo stvor je ftekna klun,
f hasek drugin pa še sebi
notri z zvezdo, s križon vun.
"Veste, moj oče je bil en tak gospodarstvenik, ki ni hotel v partijo. Pa je to drago plačeval. Kar premeščali so ga iz kraja v kraj, iz podjetja v podjetje. Mene pa so, ko sem bil tisto malo v Radenski, nagovorili, da sem popustil. Od takrat naprej me ne zanima nobena partija več. Seveda pa sem na politiko naletel pri svojem sodelovanju v kabareju Zamurjenci na radiu. Pred leti, ko so me zraven povabili prvič, sem povedal nekaj gorkih na račun tistih, ki so vzeli potni list turistki, ki je v Moravcih pela Lili Marlen, in sem bil poslovljen. Od takrat politike ne mešam v svoje humoristično delo in samo čudim se, kako Tofu to uspeva že tako dolgo, in mu za to čestitam."
