Danes, ko se religija vse bolj kaže kot vrelec morilskega nasilja po vsem svetu, pa zagotovila, da krščanski, muslimanski ali hindujski skrajneži zgolj zlorabljajo in izkrivljajo plemenita duhovna sporočila svojih veroizpovedi, zvenijo vedno bolj prazno. Bi morali morda obnoviti dostojanstvo ateizma, enega največjih dosežkov Evrope, ki je nemara naša edina možnost za mir?

Pred več kot stoletjem je Dostojevski v romanu Bratje Karamazovi in drugih delih opozarjal na nevarnost brezbožnega moralnega nihilizma; v bistvu je trdil, da je, če Bog ne obstaja, dovoljeno vse. Njegovo kritiko brezbožnega nihilizma je francoski filozof André Glucksmann celo uporabil za razmišljanje o 11. septembru, kot nakazuje že naslov njegove knjige Dostojevski na Manhattnu.

Takšno razmišljanje ne bi moglo biti bolj zgrešeno: nauk, ki nam ga ponuja sodobni terorizem, je namreč ta, da je ravno v primeru, če Bog obstaja, dovoljeno vse, vključno z razstreljevanjem nedolžnih mimoidočih - to velja vsaj za tiste, ki trdijo, da delujejo v imenu boga, kajti neposredna povezanost z bogom, jasno, opravičuje kršenje vseh "zgolj" človeških omejitev in zapovedi. Skratka, fundamentalisti niso nič boljši od "brezbožnih" stalinistov, ki jim je bilo vse dovoljeno zato, ker so sebe dojemali kot neposredno orodje svojega božanstva, imenovanega Zgodovinska nujnost napredovanja v komunizem.

Med sedmo križarsko vojno, ki jo je vodil francoski kralj Sveti Ludvik, je Yves le Breton poročal, kako je nekoč naletel na starko, ki je tavala po cesti, pri tem pa v desnici držala posodo, v kateri je gorel ogenj, v levici pa skodelo, polno vode. Na vprašanje, zakaj prenaša ti posodi, mu je odgovorila, da bi z ognjem zažgala raj, z vodo pa bi pogasila peklenske plamene. "In to zato, ker nočem, da bi kdor koli delal dobro zaradi tega, da bi si prislužil nagrado raja ali ker bi se bal pekla, temveč zgolj iz ljubezni do Boga." Takšna častitljiva krščanska etična drža danes obstaja predvsem v polju ateizma.

To, kar imajo za dobra dela, počno fundamentalisti z namenom, da bi izpolnili božjo voljo in si prislužili zveličanje; ateisti delajo dobra dela preprosto zato, ker je tako prav. Mar ni prav to naša najbolj temeljna izkušnja moralnosti? Kadar naredim nekaj dobrega, tega ne naredim z mislijo na to, da si bom pridobil božjo naklonjenost, temveč zato, ker se sicer ne bi mogel pogledati v ogledalo. Moralno dejanje je že po definiciji svoja lastna nagrada. David Hume, ki je bil veren človek, je to izrazil na precej piker način, ko je zapisal, da je edina pot, s katero pokažemo resnično spoštovanje do Boga, ta, da delujemo moralno, ne da bi se pri tem ozirali na božji obstoj.

Pred dvema letoma so v Evropi razpravljali o tem, ali naj v preambulo evropske ustave vključijo tudi omembo krščanstva kot bistvene sestavine evropske zapuščine. Kot običajno so na koncu sprejeli kompromis v obliki posplošenega namiga na "religiozno dediščino" Evrope. Toda kaj se je zgodilo z najbolj žlahtno zapuščino sodobne Evrope, namreč zapuščino ateizma? To, kar dela današnjo Evropo za nekaj edinstvenega, je dejstvo, da gre za prvo in edino civilizacijo, v kateri je ateizem nekaj povsem legitimnega, ne pa ovira za kateri koli javni položaj.

Ateizem je evropska dediščina, za katero se je resnično vredno boriti, ne nazadnje tudi zato, ker vzpostavlja varen javni prostor za verujoče. Vzemimo na primer razpravo, ki se je razvnela v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, moje rodne dežele: ali bi moralo biti muslimanom (večinoma so to priseljeni delavci iz drugih jugoslovanskih republik) dopuščeno, da si zgradijo džamijo? Medtem ko so konzervativni krogi zaradi kulturnih, političnih in celo arhitekturnih razlogov nasprotovali gradnji džamije, se je liberalno usmerjeni tednik Mladina dosledno postavil v bran džamiji, pač skladno s svojim zavzemanjem za pravice ljudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.

Tako ni presenetljivo, da je bila Mladina s svojimi liberalnimi stališči tudi eden od redkih slovenskih časopisov, v katerih so ponatisnili razvpite karikature preroka Mohameda. Nasprotno so tisti, ki so pokazali največ "razumevanja" za nasilne muslimanske proteste, ki so jih povzročile omenjene karikature, obenem prav tisti, ki nenehno izražajo zaskrbljenost za usodo krščanstva v Evropi.

Ta čudaška zavezništva postavljajo evropske muslimane pred težavno izbiro: edina politična sila, ki nanje ne gleda kot na drugorazredne državljane in jim dopušča prostor za izražanje lastne verske identitete, so "brezbožni" ateistični liberalci, medtem ko so tisti, ki so najbliže njihovim verskim navadam, torej njihova krščanska zrcalna podoba, njihovi največji politični nasprotniki. Paradoks je v tem, da so edini pravi zavezniki muslimanov tisti, ki so karikature ponatisnili v podporo idealu svobode izražanja, in ne tisti, ki so jih prvi objavili z namenom, da bi jih pretresli in užalili.

Resnični ateist nima nikakršne potrebe po tem, da bi pravilnost svoje drže potrjeval tako, da z bogokletnimi vsebinami izziva vernike, prav kakor zavrača reduciranje problema karikatur Mohameda na spoštovanje vere drugega. Spoštovanje prepričanj drugega kot najvišja vrednota lahko pomeni le eno od dvojega: ali drugega obravnavamo pokroviteljsko in se izogibamo temu, da bi ga prizadeli z uničenjem njegovih iluzij, ali pa sprejmemo relativistično držo, ki dopušča različne "sisteme resnice" in vsako vztrajanje pri eni sami resnici obsoja kot grobo vsiljevanje.

Zakaj ne bi islama - skupaj z vsemi drugimi religijami - podvrgli spoštljivi, vendar zato nič manj neusmiljeni in kritični analizi? To in samo to je način, da pokažemo resnično spoštovanje do muslimanov: tako, da jih obravnavamo kot resne in odrasle ljudi, ki so sposobni odgovornosti za svoja prepričanja.