Leta 2002 so sicer na evropskem trgu prodali okoli 58 milijonov avtomobilskih akumulatorjev (približno 870.000 ton), 160.000 ton prenosnih ter 190.000 ton industrijskih baterij in akumulatorjev. Večina baterij vsebuje težke kovine, kot so živo srebro, svinec in kadmij, ki so še posebej nevarne, če po koncu njihove življenjske dobe končajo v okolju.
Direktiva od članic EU med drugim zahteva, da "sprejmejo ustrezne ukrepe" za maksimalno možno boljše ločeno zbiranje odpadnih baterij in akumulatorjev ter dosežejo "čim večji delež predelave", ostaja pa pri prvotnem predlogu komisije, po katerem naj bi v šestih letih po začetku veljavnosti direktive države dosegle vsaj 25-odstotni delež predelave prenosnih baterij in 45-odstotni delež v 10 letih. Dobavitelji naj bi imeli obvezo, da od uporabnikov brezplačno prevzamejo izrabljene baterije. Direktiva daje tudi pooblastilo državam, da spodbujajo zbiranje izrabljenih baterij in uporabo takih, ki vsebujejo manj strupenih snovi.Poslanci Evropskega parlamenta so med drugim tudi predlagali, da bi morale biti baterije ali akumulatorji v aparatih ter drugih napravah nameščeni tako, da bi jih uporabnik lahko odstranil, ko so izrabljeni. Izjema je možna le pri nekaterih računalniških elementih in medicinskih instrumentih. Parlament se je tudi zavzel, da bi predelali vsaj 65 odstotkov vseh baterij, ki vsebujejo svinec, 75 odstotkov nikelj-kadmijevih baterij ter 55 odstotkov vseh vrst baterij.
Kadmijeve baterije se uporabljajo za zasilno ali varnostno napajanje z električno energijo v bolnišnicah, na letališčih, v vlakih in letalih, na naftnih ploščadih na morju ali na svetilnikih. Med industrijske baterije sodijo tudi baterije v invalidskih vozičkih, čitalcih kod v trgovinah, rudarskih in potapljaških svetilkah ter baterije in akumulatorji, ki se uporabljajo v solarnih modulih in foto-voltnih celicah.Stroške informiranja javnosti, zbiranja in predelave bi morali na končni stopnji nositi proizvajalci. Proizvajalci naj bi bili tudi odgovorni za zbiranje in predelavo baterij, ki so bile oziroma bodo dane na trg pred začetkom veljavnosti direktive. Dobavitelji oziroma prodajalci bi morali potrošnike jasno obveščati o možnostih vračanja izrabljenih baterij na samih prodajnih mestih. Baterije bodo morale imeti tudi jasne oznake o njihovi zdržljivosti.
Naslednja stopnja v postopku sprejemanja omenjene direktive je odločitev na Svetu EU. Če ta ne bo sprejel parlamentarnih dopolnil, se bo začel spravni postopek. Direktiva bo sicer začela veljati dan po objavi v Uradnem listu EU, države članice pa bodo imele dve leti časa za prenos njenih določil v nacionalne zakonodaje.
