Specialist za zobne in ustne bolezni dr. sc. Boris Simončič , dr. dent. med., v amalgamu ne vidi ničesar slabega. Meni, da je vzroke za gonjo proti tej snovi treba iskati v dobičku, ki ga prinašajo drugi materiali. Američani so na primer objavili podatek, da bi se, če bi zamenjali amalgamske plombe prebivalcem ZDA z drugimi materiali, v njihovo blagajno nateklo 24 milijard dolarjev. "To pa je tudi za tako veliko ekonomijo, kot je ameriška, precejšen znesek," pojasnjuje dr. Simončič.

V ZALIVKAH JE MALO ŽIVEGA SREBRA

Amalgamskih plomb se najbolj bojijo zato, ker je v njih živo srebro. Vendar zobozdravnik pojasnjuje, da ga je v plombi tako malo, da v strokovni literaturi ne najdemo primera, ki bi pričal o zastrupitvi zaradi amalgama ali kakšne druge kovine, ki ga sestavlja. Amalgam je namreč zmes različnih kovin: svinca, cinka, bakra, kroma, ki so prav tako težke kovine. Živo srebro se v naravi pojavlja kot tekočina ali v obliki hlapov. Ker so slednji najbolj škodljivi, so sodobni amalgami narejeni tako, da z živim srebrom med mešanjem amalgama nimamo nobenega stika. Kapsule so sestavljene iz prahu, stisnjenega v ploščice, živo srebro pa je posebej hermetično zaprto v plastične folije in ga skupaj s prahom zmešajo v posebni napravi. Povprečna zobozdravstvena ambulanta v enem tednu spravi v odtoke približno 16 gramov amalgama, zato bolje ozaveščeni zobozdravniki že uporabljajo filtre za odstranjevanje amalgama iz odpadnih vod.

Amalgam je primernejši za plombiranje tako imenovanega transkaninega območja, to je od podočnjaka nazaj. Kar nekajkrat je obstojnejši od kompozitov (bele plombe), ker se bolje upira griznim silam in ima manjši količnik lomnosti. Njegov volumen se zaradi oksidacijskih procesov veča, zato plomba ne izpade. Problem se pojavi, ko plomba drži samo še mehansko, mikrobi pa imajo prosto pot do dentina, kjer nastaja karies. Pri belih plombah se dogaja ravno obratno in v tem vidi zobozdravnik njihovo prednost. Z leti se ta material krči in plomba izpade, ko je njena življenjska doba minila. "Te so primerne zlasti za tiste bolnike, ki niso preveč redni obiskovalci zobozdravnika - v Sloveniji jih je še vedno več kot rednih - saj bodo zaradi izpadle plombe prisiljeni, da pridejo k zobozdravniku," meni dr. Simončič.

ESTETSKI RAZLOGI

Mnogi menijo, da so otroci bolj izpostavljeni škodljivim vplivom amalgama, vendar zobozdravnik pravi, da ni tako. Pri otrocih se amalgam uporablja celo pogosteje, ker je delo z njim hitreje opravljeno in jih prej spustimo s stola. Amalgamske plombe bi odsvetoval le ljudem, ki imajo prevelika pričakovanja pri dojemanju lastnega videza. "Tega zobozdravniki ne smemo spregledati, saj lahko človeka spravimo v hude depresije. Obstajajo tudi poklici v svetu zabave, kjer je zunanji videz veliko bolj pomemben, kot pa to, kakšna je plomba," pravi dr. Simončič.

"Cene amalgamov so odvisne od kakovosti in izdelovalca, med najboljše pa sodijo tisti, ki jih dobimo iz skandinavskih držav," pravi dr. Simončič in dodaja, da se zobozdravniki odločajo za nakup amalgama glede na ceno ali kakovost. Zdravstveni domovi kot javni zavodi morajo amalgam kupovati na podlagi javnih razpisov, vendar Željko Valčič iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pojasnjuje, da "zobne ambulante pri tem nimajo nikakršnih finančnih omejitev, lahko se odločijo za najdražjega ali najcenejšega. Edina omejitev, ki se je morajo držati, je, da je amalgam registriran pri Agenciji za zdravila in medicinske pripomočke."

Glede na to, da v zdravstvu primanjkuje denarja, pa se najverjetneje pogosto dogaja, da je cena pomembnejša od kakovosti. Za ilustracijo smo se pozanimali, kje kupujejo amalgam v Zdravstvenem domu Ljubljana Center: povedali so, da imajo s Kemofarmacijo Ljubljana sklenjeno pogodbo o dobavi amalgama. Nudi jim tri različne vrste te zmesi: švedsko ano 2000, nizozemski kontur in ameriški kaveks, ki ga za Evropo izdelujejo v Italiji.

Več možnosti pri izbiri zalivk

Poleg amalgama lahko za svoje zobe izberemo tudi druge vrste zalivk. Zelo priljubljene so kompozitne, bolj znane kot bele plombe, za katere zavarovalnica krije stroške pri popravljanju zob v vidnem sektorju. Od podočnjaka naprej jih je potrebno doplačati, cena pa je odvisna od velikosti zalivke. Ena izmed možnosti so steklasti cementi, ki imajo zelo nizko tlačno upornost in zato niso primerni za plombe na zobnih ploskvah, ki nosijo ugriz. Če pa si želite porcelanaste inleje, vam jih lahko izdelajo v laboratoriju po modelu. Njihova odlika je velika trdnost, med slabosti pa lahko prištejemo visoko ceno in slabo obrobno zaporo, ki je posledica kompozitnih cementov. Porcelanski inleji so namreč v zob cementirani s kompozitom, ki pa ni tako obstojen.