Sodeloval je pri številnih slovenskih in mednarodnih založniških in razstavnih projektih ter simpozijih (v Zagrebu, Gradcu, Brežah, Millstattu, Linzu, Neustiftu, Vidmu, Firencah, Rimu, Muenchnu, na Dunaju). Vodil je mednarodni simpozij in razstavo Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1994 in 1995) ter mednarodne simpozije Francesco Robba in beneško kiparstvo 18. stoletja (1998), Povezave med Bavarsko in Slovenijo v zgodnji in pozni gotiki (2001) ter Slovenija in Bavarska v obdobju baroka: arhitektura, kiparstvo, slikarstvo (2004).
O njegovem raziskovalnem delu priča obsežna bibliografija (več kot 260 enot), o odmevnosti njegovih del pa dejstvo, da je pogosto citiran tako v slovenskih kot v tujih publikacijah. Svoje raziskave je namreč v obliki predavanj in objav redno predstavljal mednarodni javnosti, tudi v najodličnejših mednarodnih revijah, kot so Mitteilungen des Kunsthistorischen Institutes in Florenz, Burlington Magazine, Zeitschrift fuer Kunstgeschichte in Wiener Jahrbuch fuer Kunstgeschichte.Njegove raziskovalne teme segajo od srednjega veka do zgodnjega novega veka, od zgodovine arhitekture, kiparstva, slikarstva in grafike do zgodovine glasbe, objavlja zgodovinske vire, obenem pa se je v zadnjih letih - tudi v navezavi na svoje pedagoško delo - natančneje posvetil raziskovanju zgodovine umetnostne zgodovine na Slovenskem, je v obrazložitvi nagrade zapisalo Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo.
Nina Pirnat Spahič (1956) je Cankarjev dom, v katerem že več let vodi galerijski program, povzdignila v pomemben likovno kulturni center. Pod njenim vodstvom se dom ne odlikuje več samo s priložnostnimi likovnimi razstavami, temveč s kontinuiteto premišljenega in uravnoteženega predstavljanja domače in tuje likovne ustvarjalnosti do podob Ferdinanda Hodlerja, slik Egona Schieleja ali grafik Rembrandta. Pirnatova uspešno sodeluje tudi z galeristi in ustvarjalci sosednjih držav, kar je pokazala ena zadnjih velikih retrospektiv Eda Murtiča pred njegovo smrtjo.Pirnatova se je posebej ukvarjala in je spodbujala likovna področja, ki so bila pri razstavljanju dolga leta zapostavljena, zlasti fotografijo in arhitekturo. Mala galerija CD je postala ogledalo fotografskega ustvarjanja, enako tekočega kot manjših retrospektiv in seznanjanj s sodobnimi svetovnimi trendi.
Ob fotografiji se je Cankarjev dom uveljavil na področju arhitekture, saj brez pomoči Pirnatove ne bi bilo retrospektive Danilo Furst: arhitektura niti zaokrožene razstave Janez Kališnik fotograf ali predstavitev dosežkov slovenske arhitekture v zadnjih letih (več razstav Arhitektura - Inventura). Posebej uspešno se je v koncept razstav vključila predstavitev arhitekturne risbe, ki je bila prenesena z Reke.Izjemno odmevno delo je bila serija razstav Akt na Slovenskem 1999-2001 (Slikarstvo, kiparstvo, fotografija), s katerimi je uspela, skupaj z različnimi avtorji za posamezna področja, predstaviti vedno aktualno temo na strokovno neoporečen način, z zanimivimi postavitvami in katalogi.
Umetnostna zgodovinarka se ni omejila le na organiziranje, iskanje finančnih in drugih podpor. Z njeno pomočjo se enakopravno uveljavljajo že uveljavljeni in novi likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji ter drugi raziskovalci tega področja. Svoje široko znanje je pokazala z zbiranjem gradiva, pripravo dokumentacije in pisanjem kataloga retrospektive svojega deda Nikolaja Pirnata, ki je bil razstavljen kar v dveh razstaviščih, v Cankarjevem domu in Muzeju novejše zgodovine, piše v obrazložitvi.Barbara Borčič (1954) je v letih 1982-1986 vodila Galerijo Škuc, od leta 1993 je bila zaposlena na Zavodu za odprto družbo - Slovenija kot asistentka direktorice Sorosovega centra za sodobne umetnosti-Ljubljana (SCCA-Ljubljana) in od 1997 do decembra 1999 kot njegova direktorica. Zdaj je direktorica Zavoda SCCA-Ljubljana. Ves čas je bila aktivna kot kustosinja, kritičarka, urednica in organizatorka, obenem pa je imelo v njenem delu pomembno vlogo pisanje, s katerim je sistematično historično opredeljevala novejše umetnostne težnje.
Eden najpomembnejših projektov, pri katerih je imela bistveno vlogo, je Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998 (OSI-Slovenia, SCCA-Ljubljana, 1999-2001). To je prvi sistematični pregled slovenske videoprodukcije od njenih začetkov do začetka 21. stoletja. Projekt natančno dokumentira avtorje in dela ter ponuja podroben pregled razvoja slovenske videoumetnosti, to pa dopolnjuje z interpretacijo in teoretsko analizo fenomena slovenskega videa. Videodokument bo gotovo ene temeljnih referenc za preučevanje slovenske umetnosti 20. stoletja.Med deli, nastalimi v zadnjem času, je še zlasti pomembna monografija, ki jo je napisala o grafičnem opusu svojega očeta Bogdana Borčiča (Bogdan Borčič: Grafike, monografija, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2001). Borčič je seveda eden ključnih slovenskih grafikov zadnjega časa in zato sta podrobna in celovita predstavitev in analiza njegovega dela ključni za razumevanje umetnostnega razvoja v Sloveniji v zadnjih desetletjih, menijo v Slovenskem umetnostnozgodovinskem društvu.
Dr. Barbara Murovec (1970) se že od študijskih let dalje posveča raziskavam baročnega slikarstva na Slovenskem, kar je bila tudi tema njene doktorske disertacije leta 2000, Evropski likovni viri za baročno stropno slikarstvo v Sloveniji. Med dogodki zadnjih dveh let, ki so v stroki imeli velik odmev, je na prvem mestu posvet slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki ga je marca 2004 pod naslovom Naloge in izzivi umetnostne zgodovine v 21. stoletju pripravila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta. Zasedenost dvorane ter dolge, mestoma ostre, a vseskozi izredno zanimive razprave in dialogi so pokazali, da je stroka nujno potrebovala priložnost za soočenje sama s seboj, s svojimi problemi in z možnostmi, ki se ji odpirajo v prihodnosti. Zbornik referatov in v celoti objavljenih diskusij je pod naslovom Slovenska umetnostna zgodovina: tradicija, problemi, perspektive izšel še istega leta.Poleg omenjenega zbornika, ki ima oziroma bo še imel pomemben vpliv na slovensko umetnostnozgodovinsko stroko, je dr. Barbara Murovec tudi aktivna članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ne le kot njegova podpredsednica, pač pa tudi kot organizatorka strokovnih predavanj, ki jih je lani in letos pripravljala skupaj s sodelavci v Cankarjevem domu. Na koncu, a ne nazadnje, pa je treba omeniti še njeno vlogo pri nastanku, urejanju in rednem izhajanju Umetnostne kronike, piše v utemeljitvi nagrade.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo s priznanji, poimenovanimi po utemeljitelju slovenske umetnostne zgodovine, izjemnemu kulturnemu delavcu: pisatelju, znanstveniku, univerzitetnem profesorju, uredniku in organizatorju, diplomatu in mecenu Izidorju Cankarju (1886-1958), bienalno nagrajuje svoje člane na dan Cankarjevega rojstva, 22. aprila. Prva podelitev je bila leta 1999 v Moderni galeriji, prav tako pa tudi vse naslednje, saj je bil Cankar pobudnik, sofinancer in najpomembnejša gonilna sila gradnje te ustanove.Nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo so doslej prejeli dr. Špelca Čopič (1999), dr. Emilijan Cevc in dr. Nace Šumi (2001) ter dr. Sergej Vrišer (2003). Priznanja pa so dobili Breda Ilich Klančnik in Andreja Žigon (1999), Janez Balažic in Tatjana Wolf Belotto (2001) ter dr. Ana Lavrič (2003).
