Da je res šlo le za nesamozavest sicer že izkušene pisateljice, priča kronologija nastanka Njenega življenja. Tako je le malo po tistem, ko se je Tucović odpeljal iz Zagreba, začela snovati zgodbo. K pisanju jo je še dodatno spodbudila notica o tem, da je na razpis Slovenske matice prišlo že veliko rokopisov. Takrat si je mislila, da mora tudi ona napisati roman, in če bo dobila nagrado, bo to moralno potrdilo, da ima talent, in finančna spodbuda za potovanje po Balkanu. Tako je v približno treh tednih končala svoj prvi roman, saj ji je Milan Pugelj, tajnik Slovenske matice, že 18. maja v pismu sporočil: "Torej Vašo celo povest imamo tukaj. V recenziji je že. Odbor je določil za to dva prav prijazna in prijetna gospoda." Njeno življenje je odbor sprejel, kar jo je navdalo z novo ustvarjalno energijo, saj je prvega avgusta pisala Puglju: "Zelo sem razpoložena za nova literarna podjetja. Najbrž začnem še ta teden pisati zopet kako daljšo stvar."

Na kratek čas nastajanja romana je morda vplivalo tudi to, da se je pisateljica najverjetneje že dalj časa ukvarjala z mislijo, da bi napisala pripoved o ženski, ki jo je življenje strlo, ker so jo starši vzgojili tako, da se ni znala in zmogla rešiti zakona, v katerem je le trpela.

Zgledov za takšno življenjsko zgodbo je imela Zofka Kveder v vsakdanjem življenju dovolj, saj marsikatera ženska na začetku dvajsetega stoletja res ni bila, kot je zapisala na začetku romana, "krmilarica svoje usode". In prav takšna je tudi njena Tilda, ki se, bolj na željo staršev kot iz ljubezni, poroči z očarljivim, a popolnoma lahkomiselnim, nezanesljivim in nezrelim Romanom Strletom. Njegov značaj se Tildi kmalu razkrije, a si staršem ne upa priznati, da je njen zakon vse kaj drugega kot njun, v katerem sta vladala ljubezen in medsebojno spoštovanje. Zaradi finančnih špekulacij njen mož najprej zaigra svojo dediščino, nato ga celo zaprejo. Tilda ostane sama s štirimi otroki, od katerih ji kar trije umrejo, še preden dorastejo.

A tudi najmlajši Rajko, na katerega se je zaradi podobnosti z njenim očetom še posebno navezala, ji prinese več težkih kot lepih trenutkov. Njegov značaj je namreč zelo podoben Romanovemu, zaradi česar mora Tilda podoživeti marsikateri trenutek iz svoje mladosti. Vrhunec trpljenja je spoznanje, da je služkinji ukradel življenjske prihranke. Tilda ga v grozi ustreli in pobegne na obalo, kjer se s skale vrže v temno in hladno morsko globino.

Kakor so ji že ob noveli Telegrafistka, v kateri se osrednja oseba Liza prav tako utopi v morju ob tržaški obali, očitali, da je v njenih delih preveč samomorov in da je resničnost drugačna, se je tudi enemu izmed recenzentov, ki je za Slovensko matico napisal oceno romana, zdelo, da je na nekaterih mestih pripoved neverjetna. Toda prav ta mesta naj bi bila, kot je pisateljica pisala Dimitriju Tucoviću, vzeta naravnost iz življenja.

Že Marjo Boršnik, urednico pisateljičinih izbranih del, ki so izšla malo pred drugo svetovno vojno, je zanimalo, za katera mesta v romanu je šlo, saj je pisala Elviri Dolinar, ali je imela njena prijateljica Zofka Kveder pri ustvarjanju v mislih kakšno resnično osebo. Najverjetneje se je M. Boršnik na E. Dolinarjevo obrnila, ker je v pisateljičini korespondenci z Marto Tauskovo lahko prebrala opis neprijetnih dogodkov, ki so se njuni skupni prijateljici pripetili leta 1913. Zofka Kveder je namreč Marti Tausk poročala o tem, da se je morala Elvira zaradi moževih neuspelih denarnih špekulacij izseliti iz hiše na Veliki Dolini na Dolenjskem, pri čemer so ji zarubili celo pohištvo. Medtem ko se je Elvira trudila rešiti, kar se je rešiti dalo, je njen mož odšel v Švico, kjer je nameraval na univerzi predavati o socialnem redu, ki si ga je sam izmislil. Očetov pustolovski duh je podedoval tudi najstarejši sin Milan, ki je leta 1914 odplul z avstrijsko ladjo na tuja morja, od koder se ni nikoli več vrnil, saj je ladja potonila v Tihem oceanu.

V nekaterih potezah bi tako morda res lahko prepoznali nekatere dogodke iz življenja Elvire Dolinar in v tem videli eno izmed spodbud za nastanek romana, gotovo pa ne kar modela za Tildo. Sama Elvira Dolinarjeva je o tem v pismu Marji Boršnik zapisala: "Torej `Njeno življenje`. Poiskala sem knjigo in jo prelistala, ker se nisem točno spominjala na vsebino. Ne, tu ne najdem nič, na kar bi se mogla naslanjati. Težko tudi, da bi bila Zofka imela kak odrejen model. Prisluškovala je pač tu pa tam, zbirala in kombinirala ter naposled vezala v celoto ter pobarvala z učinkovitimi hipertrofiranimi barvami. Saj toliko gorja se le ne znajde v eni sami osebi. Pa je imela Zofka dosti bujno domišljijo."

Zaradi vojne vihre je roman, ki ga je pisateljica posvetila "gospe Irmi Demetrovićevi, svoji ljubljeni tašči in materinski prijateljici", izšel šele leta 1917, čeprav je bil v polah natisnjen že leta 1914. Edini odziv na roman v slovenskem tisku je bila kritika Otona Župančiča v Ljubljanskem zvonu leta 1918, v kateri je med drugim zapisal: "Pisana je z enako napeto močjo od prve do zadnje strani; ne odložiš je rad, dokler je ne prečitaš do konca."

Leta 1923 je roman Njeno življenje izšel v češkem prevodu v Brnu. To besedilo je pisateljičino zadnje daljše delo v slovenščini, svoj naslednji roman Hanka je namreč napisala v hrvaščini, da bi bil dostopen širšemu bralnemu občinstvu. <%PODNASLOV>"Saj toliko gorja se le ne znajde v eni sami osebi. Pa je imela Zofka dosti bujno domišljijo."<%PODNASLOV>