Od vašega prvega celovečerca V leru do Ruševin, najboljšega filma lanskega Festivala slovenskega filma, je minilo pet let. Zanima me, če ste še pred izvedbo drugega filma čutili kakšen poseben pritisk javnosti, ker je bil že prvi film tako uspešen? Znano je namreč, da šele drugi film nekako potrdi režiserjevo kakovost.
"Ne! To je moj poklic, zato nisem čutil kakšnega pritiska. Mene je že sam uspeh prvega filma, ki ga niti po naključju nisem pričakoval, zelo zmedel. Nisem si predstavljal, da bodo ljudje sploh hodili v kino. Pričakoval sem okrog tri tisoč gledalcev, na koncu pa jih je bilo 60000. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi. Ker to rad počnem in rad snemam filme, ne čutim pritiska, ki pa ga je veliko med snemanjem."

Kolikor se spomnim, ste po Leru želeli narediti film z naturščiki. Pripravili ste tudi javno avdicijo.
"Na to avdicijo je prišlo ‚vse živo’, od celega tropa najstnic do velikega števila profesionalcev iz vseh možnih gledališč. Delali smo tri tedne po osem ur na dan, tako da sem na koncu že prosil asistenko, naj jih začne zavračati in naj naredijo nekakšen predizbor, ker je bilo vsega preveč. Že tako sem potreboval tri mesece, da sem vse pregledal. Na začetku jih je odpadlo okoli tisoč. Ko je, denimo, prispel razred gimnazijk, smo zavrnili kar vse."

Od prve ekipe, ki ste jo izbrali takrat, ni v Ruševinah ostalo praktično nobenega.
"Ostala sta Radko Vončina in Višnja Fičor."

Ali tudi poklicna igralka Nataša Matjašec, ki je bila na začetku predvidena za stransko vlogo?
"Tudi ona je ostala. Prišla je tudi Nataša Burger, tako da tista avdicija ni bila tako nepomembna. Dobro jo je bilo pripraviti že samo zato, da vidiš, s kom vse imaš lahko opravka. Naučil sem se tudi veliko o naših igralcih in ugotovil, kateri bi bili primerni in kateri ne. Sedaj marsikaj vem že za naprej, za druge filme. Vem, koga lahko pokličem, če bom snemal kakšno reklamo ali pripravljal kakšen manjši projekt."

Vaša osnovna ideja je bila, da pišete scenarij skupaj z igralci.
"V bistvu ne. Jaz sem pred tem pisal scenarije za kratke filme, z Janom Cvitkovičem sva ga skupaj naredila za V leru, v katerem je Jan pozneje tudi igral. V Ruševinah so vsi dialogi nastali kot rezultat improvizacij na že končan scenarij. Like in glavno linijo zgodbe sem imel že zamišljeno, na novo pa smo dopolnili samo nekatere odnose. Znotraj scenarija je bila napisana tudi danska drama, na katero smo tudi vadili. To dramo sem dal v roke glavnemu igralcu Darku Rundku in mu naročil, naj jo režira s svojimi igralci. Rundek je po izobrazbi gledališki režiser, tako da mu je kar šlo."

Kako ste prišli do Darka Rundka? Je naključje, da gre za hrvaškega igralca?
"Ni naključje. V filmu ni nič naključnega, ampak je šlo za vnaprej premišljeno odločitev. Ko sva z Ano Lasič pisala scenarij, sem vedel, da bo težko najti takega igralca. Sploh si nisem predstavljal, kdo bi to lahko bil. Tega se je zavedala tudi Ana, vendar ne bi nikamor prišla, če bi oba razmišljala samo o tem. Predstavljal sem si sicer nekakšnega Marlona Branda ali nekoga, ki bi mu bil podoben. Šele asistentka režije Mateja Koležnik, ki je tudi zelo dobra gledališka režiserka, je prišla na idejo, da bi bil to lahko Rundek, ki sem ga šel potem gledat v Zagreb. Srečala sva se, poskusila z vajami in ugotovila, da je stvar v redu"

Kakšen bi moral biti profil človeka, ki je minister za kulturo?
"Prav vseeno kakšen je, vedeti bi moral le, da je film del kulture. Če bi imel to v zavesti in bi bil seznanjen s potekom filmske produkcije in koliko denarja je potrebnega, je vseeno, ali je ekonomist, pravnik ali kaj tretjega. Priti je treba zgolj do spoznanja, da ima tudi film domovinsko pravico v slovenski kulturi. To bi bilo zaenkrat dovolj. Filmi v slovenski kulturi se dogajajo na ekscesni ravni. Uspeh je že, če se posname film, medtem ko so gledališke predstave redne. Dobri gledališki režiserji nimajo težav z delom v gledališčih, medtem ko imajo dobri filmski režiserji veliko težav s snemanjem filmov."

Ste delali sprejemne izpite za AGRFT?
"Ne."

Zakaj ne?
"Nikoli mi ni prišlo na misel. Film je univerzalen jezik, zato se mi zdi dobro, da ga študiraš v tujini. Gre za moje osebno mnenje. Moj prvi stik s kakršno koli filmsko šolo je bil moj prihod na FAM v Prago. Naredil sem sprejemne izpite in tam tudi ostal."

Ne gre za odklonilen odnos do Akademije?
"Sploh ne. Tam so Igor Šterk in vrsta drugih ljudi, ki dobro obvladajo film."

Vrniva se k Ruševinam. Ozračje v filmu je precej napeto, saj je v zraku stalen spor, karakterji se neprestano obkladajo...
"Prve pol ure so tudi zelo prijatelji."

Zelo malo časa. Ste morali zaradi tega na snemanju in tudi že na vajah ustvariti kakšno posebno vzdušje?
"To ima zvezo, ker so igralci že od samega začetka postavljeni eden proti drugemu. Gre za nasprotne energije. Z izbiro igralcev nismo iskali sozvočja energij, ampak je moralo biti prav nasprotno. Tudi mene je zelo presenetilo, ko smo se zbrali na prvi vaji, ko je nekdo nekoga nekaj vprašal, on pa ni znal prav odgovoriti. Drugi smo kadili in čakali, da se vsi zberemo in že je bilo vse narobe. Prvo vajo smo imeli, preden smo sploh prišli v prostor."

Zakaj je po vašem prišlo do tega? Zaradi scenarija?
"Ne, bolj zaradi tega, ker te energije enostavno ne sodijo skupaj. Zasnovane so na sporu oziroma ga proizvajajo same od sebe, kar se pozna tudi v filmu. Sama igralska zasedba naredi prvih 50 odstotkov filma, vse ostalo je drugih 50 odstotkov."

Izbrali ste torej take ljudi, ki energetsko ne sodijo skupaj?
"V načelu gredo v kontrapunkt, bi rekel. Če ne bi sodili skupaj, bi bila stvar vsiljena. Sodijo skupaj, vendar gredo v kontrapunkt. Skladnost se dela ali na kontrapunktu ali sozvočju."

So bili na snemanju med seboj tudi skregani? Je bilo veliko napetosti?
"Vse skupaj se je umirilo. Je pa prišlo v scenarij, da samo zgodbo nosi ta napetost. Lahko se tudi z nekom spoprijateljiš, vendar ostaja osnovno protislovje energije s soigralcem."

Se je v zadnjih letih odnos režiser - igralec zelo spremenil?
"Ne vem, ker lahko govorim samo zase in ne vem, kako delajo drugi. Osebno sem imel z igralci vedno dober odnos, ker so oni material, s katerim je potrebno delati. Že sama beseda igrani film pove, da potrebujemo igralce. Če imaš z njimi slab odnos, boš težko naredil kar koli. Med režiserjem in igralcem mora obstajati medsebojno zaupanje in oba morata verjeti, da delata nekaj dobrega."

Do katere mere mora s strani režiserja obstajati avtoritarnost, da ne pride do odvečne napetosti, ki bi lahko slabo vplivala na igralca?
"To je popolnoma odvisno od režiserja. Vsak ima svoj slog in dela drugače. Avtoritarnost niti ni tako vprašljiva, absolutno pa moraš imeti avtoriteto, če hočeš narediti film. To avtoriteto si različni ljudje zagotavljajo na različne načine. Eni kričijo, drugi jočejo, tretji so histerični, četrti mirni. Sam sem zelo miren in potrpežljiv in skušam pomagati vsem članom ekipe, največ seveda igralcem, da sami sebe izrazijo na najboljši možen način v okviru, ki jim ga postavim."

Je kakšen igralec, s katerim bi radi delali, pa še niste?
"Veliko jih je, vendar je za dva naslednja filma izbor že mimo. Z nekaterimi sem že delal, z drugimi še ne."

Za katera dva filma gre?
"Za prvega smo že začeli z vajami, denar smo dobili na osnovi projekta na razpisu filmskega sklada in se imenuje Avtošola. Matjaž Tribušon igra inštruktorja, Silva Čušin pa kandidatko. Nastopata le dva igralca, edina lokacija je avto in tudi snema se samo v studiu. S Silvo Čušin še nisem delal, zelo pa sem presenečen, da je še niso izkoristili, saj je fantastična igralka."

Kdo je drugi?
"Cirkus fantastikus. Gre za malo dražji film, za znanstveno fantastiko na nek način. Igrali naj bi samo cirkusanti, ki jih je potrebno seveda tudi dobiti. Nekaj jih že imam. Gre za ljudi, ki obvladajo posebne veščine. Ni igralski, ampak cirkusantski film."