Britanci imajo pravico do mirnih protestov v krvi že zelo dolgo in zdaj protestirajo proti poskusom vladajočih konservativcev, da bi jo omejili. Odhajajoča vlada Rishija Sunaka je lani brez soglasja parlamenta samovoljno znižala zakonski prag za posredovanje policije z nekdanjega »znatnega in dolgotrajnega« motenja življenja skupnosti na »več kot majhno motenje«. O tem, kolikšno motenje življenja skupnosti predstavljajo posamezni protesti, naj bi odločali kar policisti na kraju samem.
Popačenje jezika vodi v zlorabe oblasti
Glavno vlogo pri tem je igrala tedanja skrajnodesničarska notranja ministrica Suella Braverman, ki je trdila, da sprememba policiji prinaša »dodatno jasnost« glede ukrepanja med protesti. »Britanske ceste pripadajo Britancem, ne pa sebičnim manjšinam,« je dejala. Spremembo je dosegla s pooblastilom vlade, po katerem lahko ta z odlokom dopolni zakone, ki so bili sprejeti v parlamentu. Tej nedemokratični možnosti dopolnjevanja zakonov že dolgo pravijo »polnomočje Henrika VIII.«, ker je ta srednjeveški kralj (vladal je od 1509 do 1547), znan po obglavljanju žena, raje razglašal zakone »s kraljevim odlokom«, kot pa jih predlagal parlamentu.
Članica lordske zbornice Shami Chakrabarti je tedaj spomnila na opozorilo Georgea Orwella, da »lahko popačenje jezika zelo hitro vodi v zlorabe oblasti«. Bravermanove ni ganil niti očitek, da »z odkrito avtoritarno potezo brezsramno poskuša omejiti pravico do mirnega protesta z odvzemanjem pomena besedam«. Premier Rishi Sunak jo je sicer odstavil novembra lani, ko je javno dejala, da propalestinski protestniki »maširajo po Londonu zaradi sovraštva«, in očitala policiji, da je pristranska ter naklonjena propalestinskim protestnikom.
Od sufražetk do mirovnikov
Gibanje za državljanske svoboščine Liberty je februarja od visokega sodišča zahtevalo, naj razveljavi to po njegovem nezakonito določbo. Sodniški par, ki je obravnaval zahtevo, je zdaj razsodil, da »več kot majhno motenje v običajnem in naravnem besednjaku ni v obsegu definicije o resnem motenju«. Konservativna vlada se je za to »nenaravno« definiranje novega praga poseganja policije v proteste odločila po tistem, ko je lordska zbornica zavrnila enako, a drugače definirano spremembo v zakonu o javnem redu, po kateri bi morala policija ukrepati v primeru »vsakršnega pomembnega kumulativnega motenja življenja skupnosti«. Poslanska zbornica je to definicijo sprejela, a jo je vlada opustila zaradi nasprotovanja lordske zbornice. Sodniški par je v razsodbi, dolgi kar 57 strani, ocenil, da je notranje ministrstvo ravnalo nezakonito, ko je znižalo prag za ukrepanje policije proti protestnikom, pa tudi, da je to naredilo brez primernega posvetovalnega postopka.
Britanija, v kateri je zadnje čase veliko polemik o ponavljajočih se propalestinskih protestih, ki potekajo vsako drugo soboto v Londonu, ima dolgotrajno zgodovino množičnih protestov. Prve, zares velike je sprožilo žensko gibanje sufražetk konec 19. stoletja, ki se je potegovalo za volilno pravico žensk. Izbojevale so jo šele malo po koncu prve svetovne vojne. Veliki protesti so bili v preteklosti proti marsičemu ali za marsikaj. Od protestov proti revščini in nizkim plačam do protestov za človekove in očetovske pravice. Od protestov proti podnebnim spremembam ter proti priseljevanju in zanj do protestov za pravice skupnosti LGBTQ.
Največji protesti v tem stoletju so bili protivojni. Daleč največji miroljubni protest je potekal leta 2003 proti vojni v Iraku. V Londonu se je zbralo milijon in pol ljudi. Marca in oktobra 2019 se je milijon Otočanov zbralo na drugem in tretjem največjem protestu v zgodovini, da bi (zaman) zahtevali reprizo referenduma o britanskem članstvu v EU, ker so bili proti razvpitemu brexitu. Četrti največji protest je bil propalestinski protest pred pol leta, na katerem se je zbralo okoli 800.000 ljudi. Na dosedanjih rednih propalestinskih protestih, na katerih je večina udeležencev miroljubnih, se je že dvakrat zbralo okoli pol milijona ljudi.
