Nova knjiga v zbirki Transformacije, ki izhaja pri zavodu Maska, se podobno kot še nekatera druga teoretska dela zadnjih let ukvarja z analizo kulturnih in družbenih pojavov v času jugoslovanskega samoupravnega socializma, da bi skozi njih premislila premike v sodobnosti, nemara tudi možne perspektive prihodnosti: Jasmina Založnik, dramaturginja, teatrologinja, kritičarka in producentka, se v pravkar izdani študiji Zavzemanje prostora osredotoča na nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji v obdobju med letoma 1965 ter 1987, in sicer v Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu.
»Izraz nove izvedbene umetniške prakse tu razumem v smislu vseh tistih umetniških praks, ki se izvajajo v živo, od gledališča ter sodobnega plesa pa vse do performansov likovne umetnosti in hepeningov, pri čemer se bistveno opirajo na telo – se z njim ukvarjajo oziroma iz njega izhajajo,« pojasnjuje. »Te prakse torej rekonstruirajo razumevanje telesa, raziskujejo njegovo (re)prezentacijo, uporabo in refleksijo, razvijale pa so se vzporedno z uradno, institucionalizirano umetnostjo omenjenega obdobja, kot nekakšen upor proti modernizmu.«
Telo kot izrazno sredstvo
Kot dodaja Jasmina Založnik, se je pri obravnavi teh praks konceptualno opirala na teorijo Michela Foucaulta ter njegovo razumevanje telesa in prostora kot ene ključnih kategorij 20. stoletja (seveda ne toliko v fizičnem smislu kot predvsem v pomenu neke nematerialne strukture), pri tem pa skozi razne primere pokaže, kako je telesnost postala »enakovredna govorica v umetnosti«. Poudari tudi heterogeno naravo omenjenih praks, ki so se odmikale od ustaljenih razumevanj umetniškega dela, pogosto pa so nastajale na križiščih različnih disciplin ter s tem presegale zamejena polja gledališča in drugih oblik uprizoritvene umetnosti.
Prvi del knjige je namenjen predvsem analizi širšega kulturnega in političnega konteksta, v katerem so se dogajali ti umetniški premiki, zlasti razvejani kulturni infrastrukturi, ki jo je država namenjala mladim, ki so imeli kot »nosilci vrednot za bodočnost« privilegirano mesto v jugoslovanskem socializmu; tako so bile mladinske organizacije v 60. letih preteklega stoletja že dokaj enakovreden sogovornik partijski oblasti, hkrati pa so imele razmeroma visoko raven avtonomije. Študentska ter mladinska glasila so se tako vzpostavljala kot svojevrstni otoki svobode, kulturna infrastruktura pa ni ponujala le možnosti socializacije, temveč tudi prostor za profesionalno umetniško produkcijo, v kateri so bila mogoča tveganja in odstopanja. Ravno v teh prostorih so se zato lahko začeli razvijati pristopi, ki so posegali v ustaljene koordinate umetnosti in družbe, skozi kritično držo pa oblikovali lastne režime resnice. V drugem delu se avtorica posveti posameznim umetnikom in umetnicam ter njihovemu delu; za potrebe raziskave je pregledala številne arhive in analizirala tako medijske odzive kot umetniške programe iz tistega časa.
