Za gostišče Draga se kar še nekaj kilometrov peljete (ali pa se sprehodite) iz Begunj mimo gradu Kamen proti goram, a naša pot seveda ni šla previsoko. Avto smo ustavili nekaj korakov od gostišča, in ker smo rezervirali, nismo imeli velikih težav z mizo, kljub temu da so tako uradna kot neuradna parkirišča napovedovala, da bo pokalo po šivih.
Hitro se je tudi videlo, da samo dve osebi, fant in dekle, ne bosta kos nalogi, ki je tisto nedeljo zahtevala v strežbi vsaj kvartet, če ne kar kvinteta. Naj še dodamo, da se je v toplem sončnem popoldnevu bolje znašel moški del natakarskega dueta, ženski je pokazal kar nekaj znakov nejevolje, fotografski del ekipe Mihe Firsta pa je še najbolj zmotilo, da je bila te jeze deležna tudi rejena domača mačka, ki je značilno nenevarno predla ob obloženih mizah.
Gostišče Draga spominja na planinski dom, a z veliko bogatejšo ponudbo hrane in presenetljivo široko vinsko karto. Imajo celo nekaj sob, poleg zdravilnih pohodov na naše karavanške očake pa svetujejo celo športne lokostrelske podvige. Nobenega dvoma ni, da bomo nekoč preizkusili tudi manj kulinarične dejavnosti, a v nedeljo, skoraj natanko ob enih, se je naša družba odločila jesti po domače. Pravimo po domače, ker imajo v kuhinji mojstra, ki za ljubitelje eksotične hrane skuha tudi kaj indijskega. Za nas in, kolikor smo videli pri drugih mizah, niti za druge nedeljske goste ni bilo treba kuhati tikka masale.
V simpatičnem lokalu, fuziji kmečke gostilne, planinske koče in morda celo restavracije, smo najprej spili kozarec dišeče, a suhe Martinčičeve penine (beli pinot, kraljevina) za nekaj manj kot pet evrov. Vinska karta v Dragi črpa pri obeh naših največjih prodajalcih, a najde v kleti tudi nekaj biserov, zato je naročene jedi po penini spremljal izvrsten, dobro ohranjen renski rizling M neverjetnega letnika 2012 iz kleti Dveri Pax. Za ljubitelje manj alkoholnih pijač imajo na voljo tudi lokalno oranžado vipi, pijačo naše mladosti, ki je nekoč tekmovala z že davno pozabljenim jupijem.
Iz kuhinje so pozdravili s hišno divjačinsko pašteto in dvema vrstama izredno mehkega kruha. Na srečo so bile kepice majhne, a opozorilo, da naj ne naročamo preveč, je napovedovalo velike porcije. Recimo 11 evrov težke divjačinske rezine na solati. Ker v kuhinji, ko je vroče, ljubijo sladoled, so zraven naložili kepico jurčkovega, pa še četico okisanih vložnin in gorčična semena. Z nekaj kruha je divjačina dosegla vrh in se zlahka merila z »alpskim pršutom«, kot so poimenovali zorjeno šunko iz Avstrije, za nekaj manj kot deset evrov. Sušeno mesnino so osvežili s feferoni in, bog ve zakaj, z olivami.
Pozdrav iz kuhinje - divjačinska pašteta
Goveja juha za nekaj manj kot pet evrov je takšna, kot jo radi jemo tako poleti kot pozimi, k originalnemu okusu pa svoje dodajo zdrobovi cmoki, ki jih je zadnja leta v gostilnah že težko najti. Saj veste, lažje je vkuhati rezance. Še nekoliko obilnejša je bila česnova juha, ki jo, že tako gosto, opremijo s popečenimi kruhki in žafranom. Morda res velja, da jo je pametneje jesti, ko je v zraku manj stopinj. Naj še dodamo, da v hiši nimajo ravno velike serije toplih predjedi, ob juhah so še žabji kraki, rižota, štruklji in žlikrofi, zato niti ni presenetljivo, da Dragini prvi favoriti zaznamujejo seznam glavnih jedi.
Česnova in goveja juha
Potem ko predvsem v tujini, počasi pa tudi pri nas, vse bolj prisegajo na čim manj industrijsko rejeno perutnino, se nismo dali veliko prepričevati in smo mirno naročili piščanca iz Galjotove produkcije v Lahovčah. V malce neobičajnem, a brez dvoma redko okusnem receptu so se natančno pečene, prav nič izsušene piščančje prsi srečale s skoraj sladko lešnikovo omako, kuhano zelenjavo in širokimi rezanci.
Piščančje prsi v lešnikovi omaki
Pri glavnih jedeh imajo serijo različnih postrvi, nekaj divjačine in teletine. Tudi po dunajsko (19 evrov). Na krožniku prinesejo kar tri ocvrte kose mehkega mesa, in če to morda ni dovolj, so na svojem mestu tudi zelenjava, brusnice in obilna porcija pečenega krompirja. Ja, Draga sicer ni draga gostilna, a tako poceni kot nekaj nedeljskih standardov v okolici seveda ni.
Pri sladicah so najbližje klasikam. Napovedujejo zavitke in množico tort, predvsem pa hišne sladolede. Tisti dan so se v trisu družili okusi grozdja, ribeza in maline, ob tem pa smo pomlatili še carski praženec, šmorn, ki je bližje natrgani odebeljeni palačinki kot njeni sorodnici omleti.
Več ocen gostiln preberite na https://mihafirst.si/.
