Od parlamenta, ki se poslavlja, če smo Evropejke in Evropejci, če pomislimo na velike izzive zadnjih let (covid, vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, migracije, neobrzdanost podnebnih sprememb), prejeli bolj malo. Parlament je dovolil, da sta se Evropska komisija in Evropski svet že takoj po ruski agresiji na Ukrajino odzvala s politiko izključno palice do agresorja, brez enega samega ponujenega korenčka, s pravo ofenzivo sankcij, ki se nam še danes vračajo kot bumerang, z milijardami in milijardami evrov tudi vojaške pomoči Ukrajini, ki ji ne pomaga odgnati agresorja, ampak ji samo podaljšuje agonijo; edino, kar je pri tej drami vredno pohvale, je pomoč milijonom razseljenih ukrajinskih družin.
In parlament je dovolil tudi, da sta komisija in svet omogočila Izraelu že od trenutka, ko sta mu priznala pravico do samoobrambe po morilskem upadu Hamasa 7. oktobra lani, da je pričel z etničnim čiščenjem Palestincev v Gazi, saj jih je v pol leta pobil že skoraj 34 tisoč, od tega 13 tisoč otrok, 10 tisoč žensk ter na stotine humanitarnih delavcev in novinarjev ter da s tem masakrom še kar nadaljuje. Ko te številke omenjam, jih vsakič primerjam s bilanco dveletnih ruskih napadov na Ukrajino: 15 tisoč ubitih civilistov, 1800 otrok, da ne pozabimo na sramotno dvoličnost, nekonsistentnost, nedoslednost Evropske unije v njenem odzivanju do ene in druge vojne. Kot sem že enkrat zapisal, Putin je v primerjavi z Natanjahujem mali falot, a tega nesorazmerja v zločinskosti obeh Evropska unija kot taka, pa tudi njeni posamični odločevalci, ne prepoznavajo ali nočejo videti, pri čemer se mi znova in znova ponuja en sam odgovor: ZDA, ki, rečeno po domače, sovražijo ruskega predsednika, ljubijo izraelskega premiera, in nam, Evropejkam in Evropejcem, določajo, kako moramo na vse to gledati.
Sicer pa, če se vrnem k Evropskemu parlamentu, ima le-ta kot edini neposredno voljeni organ širok spekter pristojnosti. Pri zakonodajni in proračunski sta si z Evropskim svetom enakopravna, pri nadzorni je nad vsemi ostalimi, zlasti nad Evropsko komisijo, ki pa si je do omenjenih vojn in kriz uzurpirala glavno besedo, s čimer se je parlament sprijaznil. Pravzaprav je kar prepustil Ursuli Von der Leyen, da je določala smeri, vsebine in dinamiko odzivov na izzive, ki so se rojevali, skupaj s predsednikom sveta Charlesom Michelom in visokim zunanjepolitičnim predstavnikom Unije Josepom Borrelom. Zadošča že vpogled v dogajanja 24. in 25. februarja 2022, ko je Putin ravno sprožil ofenzivo na Ukrajino, in bo jasno, kako je ves odziv EU stekel, kdo je sprejemal odločitve o kaznovanju Rusije, ki so bile še kako pomembne za prihodnost odnosov Evrope z njo ter za geostrateško prerazporejanje celine. Parlament se je oglasil zadnji, ko je bilo že vse fait accompli.
Glede Gaze je bilo, z enim stavkom, enako. Von der Leynova je bila prva, ki je šla k Natanjahuju izrazit solidarnost EU po Hamasovem napadu in mu priznati pravico do samoobrambe. Kam je ta gesta vodila, je ni zanimalo.
Ves ta opomnik pišem, da bi še posebej mladim volivkam in volivcem vendarle dopovedal, da je Evropski parlament ključen pri določanju politike in panožnih politik Unije oziroma pri njenem umeščanju na svetovni zemljevid odločanja. Evropske volitve, ki bodo junija, so spričo obstoječih vojn in nevarnosti, da katera od njih preraste v jedrsko in globalno, pa zaradi vse težje obvladljivega preseljevanja ljudstev in še posebej naraščajoče dinamike in intenzitete podnebnih sprememb, najpomembnejše doslej. Gre, dragi mlade in mlade, za vašo prihodnost, za to, da pridete čim bolj zdravi vsaj do konca stoletja.
Aurelio Juri, Koper
